Ameriška video umetnica Cecelia Condit je tekom svoje več kot 40 – letne kariere ostala zvesta filmskemu undergroundu in posnela cel kup večinoma kratkometražnih filmov, ki so gledalca nagovarjali z občutljivimi problematikami nasilja nad ženskami, zlorabe ter psiholoških vidikov na žensko seksualnost. Kratki eksperimentalni muzikal Possibly in Michigan predstavlja drugi del njene trilogije, ki jo je posnela v sodelovanju z igralko Jill Sands in še danes velja za enega najbolj razvpitih kratkih filmov vseh časov. Mešanica abstraktnega realizma, muzikala in psihološke groze sledi dvema ženskama (Sands in soscenaristka Karen Skladny), ki se srečata v nakupovalnem centru in obiskujeta trgovine s parfumi, nakar ugotovita, da jo zasleduje maskirani kanibalski morilec. Film kot je Possibly in Michigan je težko opisati; gre za 11 – minutni izlet v svet nočnih mor (ob belem dnevu), ki močno spominja na groteskno vizijo ameriških predmestij legendarnega Davida Lyncha, s svojimi namerno robotskimi igralskimi predstavami, srhljivimi pevskimi točkami in zmedeno strukturo zgodbe pa film preseže konvencionalno gledalsko izkušnjo in postreže z nečim provokativnim, zastrašujočim in neverjetno fascinantnim. Conditova uspe s kombinacijo zgoraj opisanih elementov izvrstno ujeti tesnobnost sodobne ženske, ujete v nasilna partnerstva in vržene ob rob prištevnosti, končni izid pa je zgolj brutalno nasilje, ki na dobesedne in simboličen način predstavlja ženski bes v njegovi najbolj prvinski in divji obliki. Possibly in Michigan je čudaški film, kakopak primeren zgolj za izbrane okuse, vendar pa mu je težko odreči močno umetniško vizijo in družbeno pomembno sporočilo, ki žal ostaja aktualno tudi dandanes.