Jan Švankmajer velja za veterana češkega filma, ki je z izrazito eksperimentalnim pristopom, ki je med drugim vključeval stop-motion animacijo, poetični surrealizem in zahodnoslovanski pridih socialnega realizma, močno zaznamoval ne zgolj češki, ampak evropski filmski prostor nasploh. Njegov celovečerni prvenec iz leta 1988 Alice, srhljiva rekonstrukcija znamenite otroške pripovedke Alica v čudežni deželi, še danes upravičeno velja za klasiko češkega filma, Švankmajer pa je bil že dolgo pred tem močno uveljavljen (in polemiziran) s celo serijo kratkih filmov, med katerimi izstopa tudi Down to the Cellar, dobre četrt ure dolgo surrealno srhljivko, ki vključuje filmarjevo značilno animacijo, vendar v manjši meri kot sicer. Kot že razkriva naslov, je glavnina dogajanja postavljenega v temačno klet, kamor vstopi deklica (Monika Belo-Cabanova), da bi v koš nabrala nekaj krompirja, toda med potjo do shrambe pade v temačen svet njene razburkane domišljije, ki pa s svojim močnim simbolizmom ter grotesknimi podobami subtilno izraža bridko realnost, ki jo je občutila Češkoslovaška pod trdim komunističnim režimom. Podhranjenost delavskega razreda, ki je simbolično vržen v temačno klet, kjer se prehranjuje s premogom in tega uporabi tudi za posteljno rjuho, medtem ko oblast (tega predstavlja črna mačka, ki začne preganjati deklico) preži na posameznike, ki želijo ubežati pred avtoritativno ureditvijo. Down to the Cellar navduši s Švankmajervo briljantno uporabo minimalistične animacije, odličnimi igralskimi predstavami, ki temeljijo na obrazni mimiki (film je namreč povsem brez dialogov), fenomenalno temačno atmosfero in večplastno zgodbo, ki navkljub časovni distanci ostaja aktualna tudi danes. Mojstrski kratki film češkega vizionarja.