Best Wishes to All, celovečerni prvenec japonskega režiserja Yuta Shimotsuja, ki je sicer razširjega različica njegovega istoimenskega kratkega filma, že v prvi tretjini daje vedeti, da bo gledalec priča prav posebni in sila nenavadni izkušnji, pa četudi okvirna zgodba ne daje takšnega vtisa. Film spremlja mlado medicinsko sestro, ki jo že od malih nog preganjajo strašljivi spomini na hišo njenih starih staršev, ki naj bi za svojimi zidovi skrivala nekaj grozljivega. Ko se nekega dne vrne v domačo vas, da bi preživela nekaj dni s starimi starši, hitro ugotovi, da se po vseh letih odsotnosti ni veliko spremenilo; stara starša se še vedno čudno obnašata, navidez idilična vasica pa postane kraj številnih nenavadnih dogodkov, ki postavijo na glavo junakinjin občutek za racionalnost. Shimotshujev film je s tehničnega vidika impresiven prvenec; konstrastna fotografija, ki lovi idilične podobe japonskega podeželja in jih razbije z abstraktnimi in grotesknimi podobami, domiselna uporaba zvoka, odlične (četudi rahlo nenavadne) igralske predstave ter režiserjeva trmoglava odločitev, da strahu ne bo črpal iz preverjenih žanrskih trikov, iz pričujočega filma delajo poslastico, ki se ne boji gledalca spraviti v nelagoden položaj. Vprašanje pa je, če je to dovolj, da bi se film izmotal iz začetniških težav, ki so posledica pretirane ambicioznosti. Best Wishes to All niti pod razno ni slab ali povprečen film, sta pa njegova enigmatičnost in simbolizem tako izrazita, da pogosto mejita na nadležno pretencioznost. Gre za tiste vrste film, ki ob nastopu odjavne špice za seboj pušča več vprašanj kot odgovorov, kar je sicer dobrodošla in osvežujoča žanrska poteza, se pa na tem mestu poraja močna dilema, če je osrednja skrivnost dovolj privlačna, da bo obdržala gledalčevo pozornost. Davidu Lynchu je to uspevalo, Shimotsuju pa do tja še manjka konkretne kilometrine.