31. marec leta 1943. Med premiero legendarnega broadwayjevskega muzikala Oklahoma! avtorjev Richarda Rogersa in Oscarja Hammesterina II. se iz občinstva naglo izmuzne Rogersov nekdanji sodelavec, tekstopisec Lorenz Hart in najde zatočišče v restavraciji, kjer se po končani predstavi namerava odvijati zabava. Med čakanjem na goste se Hart, razpet med alkoholizmom, pomanjkanjem samozavesti in kariernimi padci, zaplete v pogovore z osebjem restavracije, vojakom, ki je začasno na dopustu in pisateljem E. B. Whitom, domišljijo pa mu še posebej razburja mlada pesnica Elizabeth, do katere goji konfliktna čustva. Richard Linklater, filmar s prav posebnim čutom za minimalizem, se s svojim simpatičnim celovečercem Blue Moon hkrati pokloni bogati zapuščini “zlate dobe” Broadwayja, hkrati pa z “woodyallenovsko” nevrotično energijo ustvari izredno duhovit in sočuten portret ranljivega umetnika, ki mu ena noč ponudi priložnost za iskreno refleksijo lastnega kariere in zasebnih stisk, pri tem pa Linklater ni cinično osoren ali posladkano sentimentalen. Film odlično izkoristi omejenost lokacije, ki jo pospremijo ležena klavirska glasba 40. let, briljantno spisani dialogi ter prisrčna vizualna podoba, polna toplih barv, za piko na i pa poskrbi tudi čudoviti igralski ansambel, kjer presuni predvsem Ethan Hawke kot Hart v predstavi, vredni oskarjevskih nominacij, nič slabši pa niso Andrew Scott kot Rogers in Margareth Qualley kot Elizabeth, ki izvrstno lovi ravnotežje med usodno in empatično žensko. Velja opozoriti zgolj na to, da film zaradi svojega močnega zanašanja na dialoge, ki so polni referenc za literarna in gledališka dela, ne bo povšeči vsakemu gledalcu, še posebej ne tistemu, ki mu Broadway ni posebej blizu. Blue Moon ne odkriva tople vode, je pa simpatično nepretenciozna in ganljiva filmska (in glasbena) nostalgija.