Dust Bunny, mešanica akcijskega trilerja in fantazijske grozljivke, je eden od tistih filmov, ki imajo preveč odštekano premiso, da pri gledalcu ne bi zbudila zanimanja; Aurora (izvrstna Sophie Sloan) je osemletna deklica, ki ima težave s spanjem, saj je prepričana, da se pod njeno posteljo nahaja pošast v obliki prašnega zajca, ki je pojedla njeno družino. V strahu, da bi njo dočakala ista usoda, najde pomoč pri svojem sosedu (Mads Mikkelsen v svoji najbolj tipični in hkrati neobičajni vlogi doslej), najetemu profesionalnemu morilcu, ki nehote postane njen zaveznik, medtem ko pošast iz dneva v dan postaja vse močnejša. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Bryana Fullerja, ki je bil dosedaj najbolj dejaven na malih ekranih, je duhovita in očarljiva pripoved, zaznamovana z barvito vizualno estetiko filmov Wesa Andersona in ekscesnim, skorajda risankastim nasiljem zgodnejših del Sama Raimija, vmes pa še malce zadiši po filmih kot sta Leon in John Wick. Ob vseh naštetih vplivih se zdi, da je Fullerjev film zgolj zmešnjava vsega mogočega, ki kot celota nima ne repa ne glave. To na srečo ne drži; Dust Bunny ima resda nekoliko predvidljivo zgodbo z nekaterimi ponavljajočimi žanrskimi “klišeji”, vendar pa film očara s svojo močno vizualno podobo, dinamično montažo, atraktivnimi akcijskimi prizori, dobrim smislom za humor in kompetentnim preskakovanjem med grozljivko, fantazijo, akcijo in komedijo. Ob pomoči močnih igralskih kreacij Sloanove in Mikkelsena in spodobnim scenarijem uspe Fuller ustvariti presenetljivo ganljivo in nepretenciozno moralko o tem, kako se mora posameznik naučiti živeti s svojimi strahovi. Filmu Dust Bunny manjka nekoliko več izvirnosti do presežka, vendar je navkljub vsemu izredno zabavna potrata prostega časa.