Prva polovica 90. let je znotraj scene ameriškega neodvisnega filma prinesla nastal kratkotrajen, vendar vpliven val vampirskih grozljivk, postavljenih v urbana področja in zaznamovani z grobo črno-belo estetiko, ki je dajala vtis gverilske produkcije. Dober primer tega sta bili underground klasiki Addiction in Nadja, vendar pa je pred obema luč sveta ugledal Night Owl, celovečerni prvenec režiserja Jeffreyja Arsenaulta, ki je zaradi težavnih okoliščin in pomanjkanja financa nastajal skoraj dve leti in pol, v njem pa nastopa tudi rosno mladi John Leguizamo. Slednji igra Angela, ki po temačnih ulicah New Yorka išče svojo pogrešano sestro, katero je umoril vampir Jake (srhljivo privlačni James Raftery), ki vsako noč preži na mlada dekleta v nočnih klubih in jih nato umori v svojem razpadajočem stanovanju. Night Owl je z vidika razvoja zgodbe in likov precej kilav film, kar je verjetno posledica gverilske narave izdelka; dogodki si pogosto sledijo v nelogičnem zaporedju, klimaks je vse prej kot zadovoljiv, o likih ne izvemo skoraj ničesar, film pa je prenasičen z dolgimi scenami glasbenih nastopov in občasno zelo nevmesno glasbeno podlago. Pa vendar gre za enega tistih filmov, katerega napake gledalca ne odbijajo, ampak na nek nenavaden način fascinirajo; razlog za to tiči v fenomenalni temačni atmosferi in vzdušni črno-beli fotografiji, ki odlično zajame tesnobnost in izgubljenost človeka v urbani džungli, obenem pa film najbolj zasije v trenutkih, ko se posveča Jakovem soočanju z svojo drugačnostjo, saj Arsenault vampirizem obravnava bolj kot prekletstvo in se s tem močno distancira od pretiranega romantičnega analiziranja pitja krvi. Night Owl je tako šlampast, bizaren in frustrirajoč film, ki pa vseeno ponudi dovolj zanimivih trenutkov, zaradi katerih izstopa iz ponudbe tipične vampirske grozljivke.