Leta 1989 je danes žal že pokojni ameriški pisec grozljivk Jack Ketchum spisal pretresljiv roman The Girl Next Door, ki je delno temeljil na resničnem umoru 16-letne Sylvie Likens, ki še danes velja za enega najbolj okrutnih zločinov v zgodovini ZDA. Leta 1965 sta bili Sylvia in njena mlajša sestra Jenny zaradi slabih družinskih razmer prepuščeni v oskrbo Gertrude Baniszewski, ločeni materi sedmih otrok, ki je navzven ohranjala videz povsem običajne matere iz ameriškega predmestja, medtem ko je za štirimi stenami veljala za psihotično sadistko, ki je Sylvio zaprla v kletne prostore svoje hiše in jo več kot tri mesece prepuščala grozljivemu mučenju in posiljevanju s strani fantov iz soseščine, dokler ni oktobra istega leta umrla zaradi posledic podhranjenosti in hudih poškodb. Roman je predstavljal močan zalogaj tudi za najbolj goreče Ketchumove bralce, ob tem pa je bilo pričakovati, da bo filmska adaptacija The Girl Next Door v režiji Gregoryja Wilsona morebiti nekoliko popustila pri izraziti temačnosti in srhljivosti knjige. Do tega (na srečo ali pa tudi ne, odvisno, koga vprašate) ne pride; Wilson zvesto sledi neusmiljeno kruti naravi knjige in gledalca strese do kosti z brutalnostjo in eksplicitnimi prizori grozljivega nasilja, ki zavoljo zastrašujoče naturalističnih igralskih predstav (zasije predvsem Blanche Baker kot teta Ruth oz. lik, ki temelji na Baniszewski) in izvrstne temačne atmosfere pridejo še bolj do izraza in nikoli ne obračajo pogleda stran od krutosti dogajanja. The Girl Next Door bo najverjetneje nekaterim gledalcem preveč krut in eksplotacijski (Wilson tu resda hodi nekoliko po robu, vendar ga nikoli ne prestopi), toda resnična zgodba o ubogi Sylviji je žal tako srhljiva, da jo je nemogoče napisati ali povedati na olepšan ali celo sentimentalen način. Drugače povedano; The Girl Next Door je nepopustljivo krut vpogled v človeški pekel, ki pa (žal) v drugačni obliki ni mogel zaživeti.