Japonska je pri evoluciji filmskih grozljivk odigrala zelo pomembno vlogo in po vplivu celo presega mnoge čezlužniške predstavnike omenjenega žanra. Never After Dark, šesti celovečerec režiserja in scenarista Dava Boyla, skuša formulo klasične japonske zgodbe o duhovih osvežiti z obračanjem klišejev na glavo in žanrskim eksperimentiranjem, pri tem pa je nepričakovano uspešen in služi kot šolska ura za tiste, ki bi se rad učili serviranja filmske groze na inovativen in drzen način. Film sledi Airi, potujoči izganjalki duhovi, ki ji družbo dela duh pokojne sestre Miku, s katero se znajdeta pred težkim primerom; lastnica podeželskega dvorca jo prosi, da bi izgnala prikazen moškega, ki se prikaže vsak dan ob dvanajsti uri in vsako noč ob polnoči. Kar se sprva zdi kot rutinski primer izganjanja duhov, kmalu postane nekaj bistveno drugačnega; Airi med raziskovanjem preteklosti dvorca odkrije njegovo zamolčano preteklosti in se s tem dokoplje do šokantnega odkritja. Never After Dark je tisti tip grozljivke, ki ga v današnjem času cenenih poskusov strašenja gledalca in prenasičenosti s posebnimi učinki, še kako pogrešamo; na prvi pogled staromodna zgodba o duhovih, ki se zanaša predvsem na mračno atmosfero, potrpežljiv razvoj večplastne zgodbe, poglobljene like in uporabo izključno praktičnih učinkov. Boyle vse svoje ambiciozno zastavljene cilje tudi doseže in ustvari počasno, psihološko naravnano in predvsem kot struna napeto grozljivko, ki ne potrebuje šokov, hektolitrov krvi in drugih ekscesov, da bi pritegnila gledalčevo pozornost. K še boljšemu vzdušju pripomore tudi dejstvo, da je bila lokacija snemanja resnični japonski dvorec iz 30. minulega stoletja, kar pripomore k močnejši avtentičnosti dogajanja. Never After Dark morebiti ne bo primeren za vsakega gledalca, še posebej zaradi počasnega tempa in nekaterih vsebinskih zasukov, ki znajo delovati nelogično, toda Boylov film je osvežujoč poklon obdobju, ko so kvalitetne filmske zgodbe o duhovih še znale razburiti gledalčevo domišljijo.