“Čas uniči vse stvari,” je moč slišati na začetku enega najbolj kontraverznih francoskih filmov zadnjih let, šokerju Irreversible, ki je ob premieri dvigoval ogromno prahu zaradi 12 – minutnega neprekinjenega prizora brutalnega posilstva Monice Belluci. In čas tokrat na simboličen način predstavlja osrednjega zlikovca, ki bedi nad nesrečnimi usodami glavnih junakov in jih s hladnim, sadističnim užitkom pahne v eksistencialni pekel, napolnjen z grotesknimi podobami, brutalnim nasiljem ter popolno izgubo vere v dobro človeštva. Film režiserja in scenarista Gasparja Noeja, ki je sicer znan filmski provokator in brutalnež, se z zgodbo po vzoru mojstrovine Memento vrti nazaj, vendar na izredno samosvoj način, ob katerem gledalec ne bo čutil, da se Noe poslužuje nesramnega kopiranja Nolanove zmagovalne formule; s pomočjo briljantno izvedene vrtoglave kamere, temačne noise glasbe, utripajočih neonskih luči ter improvizacijske igre uspe Irreversible ponuditi mučno, sadistično, vendar unikatno in brutalno iskreno potovanje s hitrim vlakom, ki je tik pred tem, da iztiri. Zgodba je sicer dokaj preprosta; neke noči prijatelja Marcus in Pierre prispeta v podzemni gejevski klub Rectum, da bi našla posiljevalca Marcusovega (in Pierrovega nekdanjega) dekleta. Film nato v obratnem redu razkrije podrobnosti usodne noči, pri tem pa je nepopustljivo brutalen, še posebej pri podajanju sporočila o tem, kako lahko en sam dogodek vrže svet iz vajeti in ustvari kaos okoli nas. Irreversible je film, ki ne ponuja veliko upanja in služi kot uro in pol dolga brca v gledalčev obraz, vendar pri tem ne izpade kot cenena eksplotacija, saj zna poskrbeti za nemalo trenutkov preproste, vendar učinkovite karakterizacije likov (še posebej po zaslugi odličnih igralskih predstav) ter topline, ki pa se žal ob stiku z realnim svetom utopi v bolečini in nasilju. Irreversible je kaotična, peklenska in nepopustljivo surova mojstrovina, ki jo zlepa ne boste pozabili.