Nekdanja skupna država je na plano zaplodila lepo število kakovostnih nadaljevank, ki so na grenko-sladek način opisovale preteklost in / ali sedanjost časa, v katerem so živeli naši očetje, matere, dedki, babice itd. Ena od najbolj popularnih serij je bila nedvomno Grlom u jagode, ki je na nostalgično komičen način opisovala odraščanja beograjske mladine skozi divja in z mnogimi družbenimi spremembami zaznamovana 60. leta, simpatični liki Baneta Bumbarja, Uškeja, Goce in Mikija pa so se gledalcem za vedno vtisnili v spomin. Ravno zato ni presenetljivo, da so imeli mnogi visoka pričakovanja ob novici, da ista ekipa pripravlja nadaljevanje v obliki celovečernega filma Jagode u grlu, ki se odvija deset let po koncu zadnje epizode; glavni junaki se ob vrnitvi Mikija, ki je uspešen poslovnež v tujini, znova srečajo na najetem splavu, da bi za eno noč obujali spomine na mladost, vendar se večer brezskrbne zabave, popivanja in norčij spremeni v žalostno retrospektivo zapravljenih življenj, izgubljenih iluzij in neizpolnjenih hrepenenj. Film Srđana Karanovića je bil ob izidu deležen izredno negativnih odzivov s strani oboževalcev nadaljevanke, kar ni presenetljivo; namesto nostalgičnega grenko-sladkega humorja in razigranosti je film zaznamovan z izrazito temačnim, skorajda brutalnim tonom, ki si upa razbiti idilične podobe nadaljevanke ter postreči s čustveno dramo o minljivosti, staranju in ogledalu jugoslovanske družbe v prelomnem obdobju prehoda iz socializma v kapitalizem. Karanović ta utrip zgodovine ujame na shrljivo avtentičen in iskren način, pri tem pa ne prisega na ceneno zanašanje na nostalgijo in sentimentalnost. Jagode u grlu so zavidanja vreden naslednik nadaljevanke, ki dostojanstvo sledi njenemu duhu in ga nadgradi. To so kasneje ugotovili tudi gledalci in film sprejeli za svojega, dandanes pa je že razglašen za eno od mojstrovin jugoslovanskega filma. Pogumen izdelek, ki je aktualen še dandanes.