Žanr znanstvene fantastike se je že od svojih začetkov večinoma ukvarjal z zgolj eno temo; odnos med človekom in strojem. Nekateri so se tega dotaknili na nekoliko bolj komercialni način (Terminator), obstajajo pa tudi filmi z nekonvencionalno noto in zahtevno fabulo, ki odpira mnogo kompleksnih vprašanj z dvoumnimi odgovori. Blade Runner, moreča in zastrašujoča mojstrovina Ridleyja Scotta, je takšne vrste film; zgodba o prihodnosti, kjer človeštvo iznajde nekakšne humanoide z omejenim rokom življenja, imenovane replikanti. Ko skupina štirih replikantov zapusti svojo kolonijo in pristane na Zemlji (kar je v očeh zakona obravnavano kot zločin), jo mora nekdadnji policist Deckard (Harrison Ford v svoji življenjski vlogi) izslediti ter eleminirati. Blade Runner je film, ki posvoji estetiko filmov noir in jih zmeša z elementi futuristične vizije sveta, kar se je kasneje razvilo v prav poseben žanr, imenovan cyberpunk noir. Podobe “postapokaliptičnega” sveta, ki je zaznamovan z debelim smogom in konstantnim deževjem, se izvrstno dopolnjujejo z vizionarsko zgodbo o večnem konfliktu med strojem in človekom ter kakšna je prava vrednota čustev, spominov in vsega, kar nas dela “človeškega”. K temu dodajmo še odlično igralsko zasedbo (poleg Forda se izkaže diabolični Rutger Hauer), hipnotično elektronsko glasbo ter enega najbolj dvoumnih in provokativnih koncev v filmskih zgodovini, rezultat tega pa je ob izidu spregledana, danes pa večna žanrska mojstrovina.