Danes se zdi nenavadno, da bi v kultni ZF pustolovski komediji Back to the Future nastopil kdorkoli drug kot Michael J. Fox, ki ga je vloga navihanega srednješolca Martyja McFlyja izstrelila v zvezdniško orbito. Pa vendar je na neki točki izgledalo, da temu ne bo tako; prva izbira za vlogo Martyja je bil namreč Eric Stolz, vendar pa je po nekaj tednih snemanja padla odločitev, da ni pravi za vlogo in dobesedno čez noč ga je zamenjal tedaj še relativno neznani Fox, vse ostalo pa je zgodovina. Back to the Future je večna mojstrovina, idealna kombinacija znanstvene fantastike, suspenza in pristnega avanturističnega duha 80. let, ki tudi danes ostaja nepresežena. Relativno preprosta zgodba z ne ravno preprostim (vsaj za glavnega junaka ne) zapletom sledi srednješolcu Martyju, ki večino časa preživi v družbi ekscentričnega znanstvenika Doca Browna (enako fenomenalni Christopher Llyod), ki izumi Doloriana, časovni stroj v obliki futurističnega avtomobila. Ko Marty ponesreči sede za volan avtomobila in odpotuje v preteklost, se znajde v absurdnem položaju; pristane namreč v letu 1955, kjer nehote prepreči prvo srečanje med njegovima staršema, s katerim ogrozi lasten obstoj, povrhu tega pa se vanj zatrapa lastna (mlajša) mama. Back to the Future se ponaša z zapletom, ki je z današnjega vidika vprašljiv, ampak še to bolj zaradi tega, ker mnogi filme jemljejo preveč resno; režiser Robert Zemeckis in scenarist Bob Gale uspeta z duhovitimi dialogi, pristno obuditvijo nostalgičnih 50. let ter domiselnimi popkulturnimi referencami pričarati prvorazredno zabavo, ki ostaja večna klasika, kar potrjuje tudi dejstvo, da je film z vsakim letom pridobil na priljubljenosti in ostal trdno zasidran tudi v modernih popkulturi. Back to the future ni samo vrhunska komedija, ampak eden najboljših filmov vseh časov.