40. leta minulega stoletja so prinesla renesanso klasičnih grozljivk, ki so žanrske konvencije prepletali z elementi melodrame in celo romance; mednje spada tudi okultni triler I Walked With a Zombie režiserja Jasquesa Tourneurja iz leta 1943, ki je pred tem zakrivil klasiko Cat People in s svojim prefinjem občutkom za suspenz in razumevanje nadnaravnega postavil nove standarde znotraj žanra grozljivk. I Walked With a Zombie, atmosferična in poetična reinterpretacija klasičnega romana Jane Eyre pisateljice Charlotte Bronte, se odvija na plantaži sladkornerga trsa na Karibih, kamor nekega dne prispe mlada medicinska sestra Betsy (Frances Dee); ta sprejme službo skrbnice Jessice Holland, žene lastnika plantaže, ki trpi za nenavadno obliko duševne paralize brez lastne volje. Idealistična Betsy se odloči pomagati Jessici in jo skuša pozdraviti tudi z alternativnimi metodami in po spletu okoliščin pade v svet nevarnih ritualov vuduja. I Walked With a Zombie je pionirka t.i. zombijevske grozljivke, četudi koncept živih mrtvecev ne predstavi na način kot je poznan danes; Tourneur uporabi bolj prizemljen in (kolikor je to pač mogoče) realističen pristop do (re)konstrukcije zombija, ki je tokrat produkt vudu ritualov in karibskega vraževerja. Tako kot mu je to uspelo s Cat People, Tourneur tudi tokrat navduši s svojo izpiljeno temačno atmosfero, domiselno uporabo zvoka v namene ohranjanja suspenza ter prisrčnim kombiniranjem psihološke groze in romantične melodrame. Film je hkrati pomemben tudi zaradi presenetljivo spoštljivega pristopa do prikaza življenja temnopolte skupnosti in močnega družbenega komentarja, ki se kritično opredeli do temačne zapuščine suženjstva na Karibih. Film se resda ne uspe docela izogniti cenzuri in poenostavljenosti, nekatere gledalce pa bi znali zmotiti rahli rasistični podtoni, vendar pa je I Walked With a Zombie upravičeno ena od klasik groze, ki tudi po več kot 80. letih uspe prestrašiti in očarati.

Do začetka 70. let so hollywoodski visokoproračunski spektakli začeli izgubljati svoj sijaj in predvsem finančni uspeh, zato so se studiji začeli zanašati na “neodvisne” filmske avtorje, ki so si upali premikati žanrske konvencije, eksperimentirati in subtilno provocirati. Eden od njih je bil tudi britanski filmar John Boorman, katerega najbolj znani film je avanturistični triler o preživetju Deliverance, sicer adaptacija istoimenskega romana Jamesa Dickeyja, ki se proti koncu filma pojavi v epizodni vlogi šerifa. Film (in knjiga) spremlja skupino mestnih srajc, ki se za vikend odpravijo na spust s kanujem po reki Cahulawassee v severnem delu Georgie, ki jo bodo v kratkem spremenili v veliko umetno jezero. Med enako nevarno kot tudi vznemirljivo preizkušnjo se četverica zaplete v spor z nasilnima hribovcema in v paniki enega od njih tudi ubije; v nadaljevanju se situacija še poslabša, saj začne reka kazati svoj pravi neusmiljeni obraz, umor hribovca pa je očitno zbudil pozornost lokalcev, ki se odpravijo na lov za glavnimi junaki. Deliverance je eden od redkih filmov, ki tudi po več desetletjih ni izgubil na ostrini in provokaciji; izpopolnil je motiv večnega konfliktna med urbanim redom in ruralno anarhijo, obenem pa Boorman z eleganco analizira mačizem ter preživetveni nagon v divji naravi, zaradi katerega je vsak človek sposoben marsičesa, med drugim tudi umora. Odlika Boormanovega filma je predvsem ta, da venomer ohranja zadovoljiv nivo realizma in tudi v najbolj brutalnih trenutkih (ikonični in še z današnjega vidika za ogled zelo neprijetni prizor posilstva v gozdu) ohrani dovolj subtilnosti in sofisticiranosti, v veliko pomoč pa sta mu tudi čudovita fotografija, potrpežljiv tempo, nepozabna glasba (še posebej t.i. inštrumentalni spopad med akustično kitaro in banjom na začetku filma) in nekaj kot struna napetih prizorov čistega psihološkega suspenza. Film seveda poganjajo tudi čarobne igralske predstave, kjer zasijeta predvsem “mačo” Burt Reynolds v svoji enako najbolj frajerski kot tudi čustveni predstavi, vendar pa je glavni zvezdnik filma Jon Voight, ki bi za svoj neizčrpen trud vsekakor prislužil igralskega oskarja. Kot že rečeno; nekateri filmi postopoma postanejo produkt svojega časa, kar pa Deliverance vsekakor ni. Gre za film, ki strese še danes in najverjetneje bo tako ostalo tudi za vedno.