“Vedno sem storil tako kot sem hotel,” je kričala punk ikona John Simon Ritchie bolj poznana pod zloveščim imenom Sid Vicious. Legendarni basist britanske punk senzacije Sex Pistols je kljub skromnemu glasbenemu znanju uspel postati prepoznaven član zasedbe, še posebej po zaslugi svojega avtodestruktivnega in nihilističnega stila življenja, ki ga je pripeljalo v prezgodnji grob pri komaj 21. letih. Njegova življenska zgodba je vsekakor tragična, ampak hkrati “hvaležen” material za filmsko upodobitev, katere se je lotil Alex Cox v svoji kultni klasiki Sid and Nancy iz leta 1986. Film, ki je ob izidu ostal skorajda neopažen in šele tekom let pridobil na veljavi, je naslovu primerno v prvi vrsti morbidna ljubezenska pripoved o nasilnem toksičnem razmerju med Viciousom in njegovim dekletom, duševno bolno heroinsko odvisnico Nancy Sprungen; gledalci spremljamo njuno prvo naključno srečanje, obsesivno zaljubljenost, strm padec v odvisnost od mamil ter pričakovano tragičen epilog, kjer je Vicious med prepirom do smrti zabodel Nancy. Sid and Nancy je z vidika biografske točnosti precej problematičen, če ne že kar slab film; Cox se niti ne trudi biti avtentičen in večino dejstev iz življenja Viciousa in Sprungenove ter kariere Sex Pistols priredi ali pa si jih celo izmisli. Film je toliko bolj uspešen kot morbidna romanca o dveh destruktivnih posameznikih, ki obtičita v breznu heroinske odvisnosti, saj Cox prikaže izredno shrljiv in neolepšan portret takšnega načina življenja, v veliko pomoč pa sta mu tudi fenomenalna Gary Oldman in Chloe Webb v naslovnih vlogah, ki perfektno utelesita tako močno navezanost kot tudi sovraštvo med punkerskima Romenom in Julijo. Sid and Nancy je obupna glasbena biografija, zato pa toliko bolj prepričljiva romantična heroinska srhljivka.