Tisti, ki vsaj približno poznate delo beatniškega odpadnika in svojeglavega literata Williama S. Burroughsa, se najverjetneje sprašujete, kako je sploh mogoče posneti film na podlagi njegovega najbolj znanega romana Naked Lunch? Možen je samo en odgovor; ni mogoče. Očitno pa to ni prestrašilo kanadskega posebneža Davida Cronenberga, ki je s filmom Naked Lunch ustvaril enega svojih najbolj čudaških in nekonvencionalnih izdelkov. Film ni direktna adaptacija omenjenega romana, ampak prej kombinacija avtorjevih literarnih motivov in dejstev iz njegovega resničnega življenja. Pričujoči film je tako mešanica biografske drame, surrealne grozljivke in metafizične kriminalke, ob kateri se večina gledalcev zmedeno praska po glavi. Protagonist filma je iztrebljevalec mrčesa William Lee, katerega odvisnost od strupa proti žuželkam privede do nesrečne smrti njegove žene. Lee pred zakonom pobegne v mistično mesto Interzone na severu Afrike, kjer stopi v stik z nenavadno organizacijo velikanskih žuželk, za katero začne opravljati delo psihadličnega vohuna, ki prestopa na meji med fikcijo in resničnostjo. Čeprav Cronenberg ni nikoli veljal za pretirano prilagojenega avtorja, ki bi ustvarjal filme po okusu širše publike, ni nihče pričakoval, da bo v svojem potovanju v središče Burroughsovega uma krenil tako daleč. Naked Lunch je film, ki s svojimi čudaškimi podobami, grotesknimi liki in morečo atmosfero spravlja gledalca v stanje močne nelagodnosti in gnusa, toda po drugi strani pa doseže tisto, kar je bilo sprva mišljeno kot nemogoče; na avtentičen in brezkompromisen način predstavi delček tega, kar je Burroughsa definiralo kot enega od najbolj razvpitih predstavnikov beatniške generacije, ki je med drugim stremela k najbolj radikalnim oblikam svobodnega razmišljanja. K prepričljivosti izdelka pripomore tudi odlična igralska zasedba, kjer najboljši vtis pustita Peter Weller in Judy Davis, ki navkljub hladnokrvnosti in okamenelima obrazoma ustvarita najbol čudaško kemijo med možem in ženo na filmskem platnu. Če k temu dodamo še odličen soundtrack, ki sestoji iz improviziranega in kakafoničnega jazza, slikovite lokacije ter sprehod po meji med čudovitim in gnusnim, lahko zaključimo, da je Naked Lunch vse prej kot enostaven film, vendar mu je treba čestitati za drzno potezo predstavitve Burroughsovega literarnega ustvarjanja.
