V času, ko ljudje zavoljo lastne ignorance krepijo lastna družbena in politična prepričanja na podlagi poenostavljenih stereotipov in predsodkov, se kakopak ustvarja vtis, da so nekatere kulture preveč “drugačne”, da bi jih lahko razumeli ali celo sprejeli. Dober primer tega je zahodno razumevanje stanja družbenega duha v državah bližnjega vzhoda, med drugim v Iranu, ki je zaradi temačne zgodovine, pogojene z iransko revolucijo leta 1979, pogosto pod udarom kritik o sistematičnem kršenju človekovih pravic in verskem fanatizmu. Marjane Satrapi, v Iranu rojena francoska umetnica, je skušala te kulturne razlike preseči s kultnim avtobiografskim stripom Persepolis, ki je bil leta 2007 adaptiran v celovečerni animirani film; v obeh spremljamo življenje Satrapijeve kot deklice, najstnice in kasneje odrasle ženske, ki je po spletu okoliščin venomer razklana med svojo domovino, katero pretresajo politični in družbeni nemiri ter Zahodom, ki jo zaradi njenega porekla pogosto potiska na obrobje med družbene izobčence. Vse to se sliši kot material za zelo pretresljiv in žalosten film, toda Persepolis je čudovita filmska umetnina, ki z dobršno mero humorja in trpkega realizma predstavi še tako nepoučenemu gledalcu življenje tistih, ki tičijo na meji med vzhodom in zahodom, še bolj presenetljivo pa je to, da Satrapijeva na nepristanski in bizarno zabaven način predstavi samo sebe kot upornico, ki se ne želi podrejati tradicionalnim pravilom iranske družbe, hkrati pa se boji cene svobode, katere je deležna v Evropi. Persepolis se ponaša z preprosto, vendar čudovito črno-belo animacijo, edinstvenim smislom za humor in zgodovinsko iskrenostjo, hkrati pa uspe preseči kulturne razlike in dostaviti preprosto zgodbo o odraščanju dekleta, ki hrepeni po svobodi.