Alois Nebel je serija treh stripovskih romanov češkega umetnika Jaroslava Rudiša, ki služijo kot avtentičen literarni dokument napetega političnega ozračja na Češkem v zadnjih letih pred padcem berlinskega zidu. Zaradi specifičnosti materiala, ki je verjetno najbolj razumljiv prebivalcem zahodnoevropskega bloka, je filmska adaptacija pričujočega stripa vse prej kot enostavno delo, vendar se je s tem izzivom samozavestno soočil češki filmar Tomaš Lunak in projektu namenil skoraj tri leta, preden je ta naposled ugledal luč sveta. Animiranka dokaj zvesto sledi stripovski predlogi in sledi naslovnemu junaku, osamljenemu železničarju iz odmaknjene poljske vasice Beli Potok, ki se nahaja na meji med Češko in Poljsko; Alois je ljubitelj svoje navidez dolgočasne vsakdanje rutine, vendar pa to začenjajo prekinjati srhljive nočne more, v katerih se mu prikazujejo obrazi ujetnikov, ki so jih za časa druge svetovne vojne z vlaki odpeljali v nemška koncentracijska taborišča. Aloisov mir še dodatno vznemiri prihod mutavega prestopnika čez mejo, ki pri sebi hrani skrivnostno fotografijo iz temačne preteklosti, ki je morebiti povezana tudi z Aloisovo. Alois Nebel skozi navidez preprosto zgodbo o posamezniku, ki skuša hkrati ubežati lastni preteklosti in najti svojo identiteto, razgalja travme zahodnoevropskega bloka, ki tudi po uradnem premirju še vedno ni pripravljen pustiti za seboj konfliktne zgodovine in že skoraj patetičnega patosa delavskega razreda, kateremu grozi senca kapitalizma, rojenega s simbolično rušitvijo berlinskega zidu. Navkljub zahtevnosti stripovske predloge je Lunakov film mojstrovina, ki presega okvirje tipičnega animiranega filma, saj gledalca prepriča s čudovito črnobelo animacijo, elegantno razvito nekonvencionalno pripovedjo, zanimivimi liki, brezhibnim prepletanjem žanrov in zgodovinsko natančnostjo. Slednja zna biti nekoliko zmedena za tiste gledalce, ki niso dobro seznanjeni z zgodovino zahodnoevropskih držav, vendar pa je Alois Nebel še vedno dovolj fascinanten in gledljiv, da zbudi pozornost. Brez kančka dvoma enega najboljših animiranih filmov vseh časov.

Britanska animacija je v 70. in 80. letih doživljala kreativni preporod, še posebejo po zaslugi drznih in nekonvencionalnih filmarjev, ki so prebili okvirje brezskrbnega razvedrila za mlajše gledalce in dostavili izkušnjo, ki je ciljno občinstvo enako močno navdušila kot tudi (če ne celo še bolj) travmatizirala. Watership Down, adaptacija istoimenskega romana Richarda Adamsa, nedvomno spada med tovrstne animirane klasike; zgodba sledi skupini divjih zajcev, ki zapustijo svoje podzemno domovanje, katerega bodo ljudje v kratkem zravnali z zemljo in krenejo na dolgo in nevarno potovanje skozi angleško podeželje, da bi našli varno zatočišče na idiličnem griču, ki pa je v lasti Efrafa, tiranskega vodje legla, ki vlada z nasiljem in ustrahovanjem. Ena od odlik pričujočega filma je njegova čudovita vizualna podoba, katero v današnjem času digitalne izmaličenosti pošteno pogrešamo; presunljivo izrisane akvarelne podobe angleškega ruralnega okolja se brezhibno zlivajo z ročno izdelano animacijo, ki navkljub elementom pravljičnosti in fantazije (film domiselno predstavi obstoj zajcev skozi oko mitološkosti) ohranja presenetljivo visoko mero (nasilnega) realizma. Debata o tem, če je film primeren za otroke, je vsekakor na mestu, saj Watership Down ne skopari s prikazom krutosti narave in se dotika za mlajše občinstvo kompleksnih tem kritike totalitarnih režimov, soočanja s smrtjo, prebolevanja izgube in predvsem uničujočega odnosa med človekom in živaljo.Kar se zdi kot zelo tvegan filmski eksperiment, se posrečeno zlije v vizualno čudovito, pretresljivo in ganljivo basen, podkrepljeno z izvrstnim razvojem likov, nepredvidljivo in šokantno zgodbo, nepozabno glasbo (Bright Eyes Arta Garfunkla je še danes zimzelena klasika) ter odličnimi glasovnimi predstavami veteranov britanskega filma kot sta John Hurt in Richard Briers. Morebiti drži, da je animiranka Watership Down travmatizirala cele generacije mladih gledalcev, vendar pa jim je obenem dostavila prav posebno izkušnjo, ki je zlepa ne bodo pozabili.