Ena noč. Pet svetovnih prestolnic. Pet taksistov. To je preprosti koncept tragikomičnega omnibusa Night on Earth mojstra filmskega minimalizma Jima Jarmuscha, ki je vedno uspel s preprostimi in navidez nezanimivimi koncepti ustvariti filmsko umetnino, polno čustev, srca, smeha in toplega humanizma. Gledalec v dobrih dveh urah potuje od sončnega zahoda v Los Angelesu pa vse do nastopa zore v zasneženih Helsinkih in spremlja naključne interakcije med taksisti in njihovimi potniki; v Los Angelesu ekscentrična taksistka Corky za stranko pobere hollywoodsko agentko Victorio, v New Yorku si gobezdavi Yo Yo prisvoji taksi nemškega priseljenca in nekdanjega klovna Helmuta, v Parizu se skuša zadržani taksist norčevati iz slepote lepe potnice, na ulicah Rima se odštekani taksist izpove duhovniku s slabim srcem, na koncu pa v Helsinkih taksist Mika trem pijanim strankam zaupa svojo žalostno življenjsko zgodbo. Night on Earth dokaj preprosto zgodbo, ki bi lahko v rokah manj veščega režiserja hitro izpadla monotono in dolgočasno, toda Jarmusch uspe znova iz malega ustvariti veliko. Film z idealno kombinacijo trpkega humorja in človeške drame uspe izluščiti univerzalno sporočilo o tem, da ljudi – ne glede na to, kdo smo in od kod prihajamo – pogosto družijo podobne življenjske zgodbe. Občutki kot so smeh, jok, strah in hrepenenje so imenitno vkomponirani v film, ki je poleg tega poln odličnih igralskih predstav (izpostajo predvsem Winona Ryder, Giancarlo Esposito, Beatrice Dalle, Roberto Benigni in Matti Pellonpää), pristne nočne atmosfere ter nepozabne glasbe Toma Waitsa. Mojstrovina preprostosti in eden najboljših filmov 90. let.