Najstniki so bili v filmih pogosto zastopani v naivnih in sentimentalnih romantičnih komedijah ali poetičnih dramah o odraščanju, zato je bil potret najstništva v razvpiti drami Kids, sicer režijskem prvencu Larryja Clarka, za gledalce toliko bolj šokanten in nepričakovan. Clark je namreč občinstvu namenil grdo ogledalo resničnosti, ki ni namenjeno navdihovanju, ampak šokiranju s sicer dobrim razlogom; film je namreč skoraj dokumentarna dama o enem dnevu v življenju povečini neperspektivne in nihilistične mularije, ki se predaja rolkanju, popivanju, kajenju, eksperimentiranju z drogami in nezaščitenim spolnim odnosom. Mednje spada tudi arogantni skater Telly (Leo Fitzpatrick), ki je obseden z razdevičenjem čim večjega števila rosno mladih deklet; ena od njih je tudi Jennie (Chloë Sevigny), ki na zdravniškem pregledu izve, da jo je Telly okužil z virusom HIV, zato se ga odloči poiskati in mu preprečiti, da bi uničil še več nedolžnih mladih življenj. Kids na prvi pogled deluje kot film brez poante, saj Clark zgolj objektivno in neprizadeto sledi likom, ki se ravnajo po načelu živi hitro, umri mlad, ob nastopu odjavne špice pa dogajanje ostaja nerazrešeno oz. se bo gledalcu zazdelo, da se je dobro uro in pol vrtel v krogu. Ravno ta brezciljnost pa je ironično poanta filma; Kids razbije nostalgično sliko brezskrbne in nerazumljene mladine ter jo razgali v bistveno bolj umazani, temačni in – v pomanjkanju bojlše besede – odvratni luči, ki brez odvečnega sentimentalizma, moraliziranja in konkretnejšega družbenega komentarja (kar se filmu šteje v plus) nagovori gledalca k razmisleku o tem, da bi se moral večkrat vprašati, kaj počne “naša ljuba” mladina. Kids je provokativen, drzen, necenzuriran in neprijeten film, vendar pa v drugačni obliki sploh ne bi mogel zaživeti.