V športu že od nekdaj velja pravilo, da je sodelovanje pomembnejše od zmage, vendar pa se obenem zdi, da tega razume zgolj majhno število športnikov. Mednje vsekakor spada Eddie Edwards, ki je leta 1988 na zimskih olimpijskih igrah v kanadskem Calgaryju kljub slabim rezultatom pustil močan vtis pri gledalcih, saj je kot simpatični štor z vse prej kot izklesano atletsko postavo prestavljal popolno nasprotje vsem ostalim tekmovalcem, ki so v obsedeni želji po zmagi pozabili na pomembnost športnega duha. Edwards je bil skromen in neproblematičen mladenič, ki je resda skakal zanič, vendar pa so njegova vztrajnost, požrtvovalnost in prizemljenost našla pot do srca športnih oboževalcev po vsem svetu. Zato ni presenetljivo, da se njegova življenjska zgodba prikazana v filmu Eddie the Eagle, povečini osredotoča na Edwardsove priprave na olimpijske igre v Calgaryju, ki so zaznamovane z mnogimi vzponi in padci. Film v marsičem spominja na uspešnico Cool Runnings, ki je prikazovala trud prve jamajške bob ekipe na istih olimpijskih igrah v Calgaryju; oba poutvarjata resnična dejstva v namene večjega poudarka na čustveni plati zgodbe nerazumljenih posameznikov, ki kljubujejo predsodkom javnosti in z majhnimi koraki dosežejo osebno zmago. Drugače povedano; oba filma nikakor ne smemo jemati kot verodostojni biografiji, ampak predvsem kot sproščeni tragikomediji, ki močno pritiskata na gledalčeva čustva v upanju, da bodo ta spregledala določene pomankljivosti kot so za lase privlečeni zapleti in pretirana melodramatičnost. Kljub temu pa je Eddie the Eagle izredno očarljiv in presenetljivo ganljiv izdelek, ki navdihujoče predstavi vzpone in padce v življenju glavnega junaka, katerega odlično upodobi Taron Egerton, nič slabši pa ni Hugh Jackman kot njegov nesojeni trener. Prava mešanica humorja, drame in napetosti (prizori s skakanjem so vrhunsko izvedeni) ustvarita iz pričujočega filma dobro zabavo in recimo temu Cool Runnings za novo generacijo.

Ocena 4