Psi brezčasja, posnet po istoimenskem romanu Zorana Brenčiča, je prvi resnejši poskus filma noir v slovenskem prostoru. V ospredju kompleksne zgodbe, kjer ne manjka neonskih luči, cigaret, korupcije in umorov, je bivši kriminalec Rok Osterberg, ki se po štirih letih odsotnosti vrne v domači kraj, da bi raziskal umor svojega mlajšega brata Maksa, sicer nasilnega izterjevalca. Rok se v stilu klasike Get Carter odpravi po poteh svojega preteklega življenja, navezuje stik s pokvarjenimi policisti in nekdanjimi pajdaši, glavo pa mu še dodatno zmeša nekdanje dekle Katarina, sedaj žena županskega kandidata, ki prav tako hrani marsikatero skrivnost. Podobno kot Brenčičev roman tudi film v režiji Mateja Nahtigala sledi zakonitostim žanra in se hkrati od njih tudi oddaljuje z vpeljavo dveh pripovedovalcev, ki združeno tvorita okostje zgodbe o krivdi in maščevanju. Kar se tiče posnemanja ključnih elementov neo-noira, je film zelo uspešen, saj domiselno imitira temačno estetiko žanra z izpostavljenimi kontrasti med temo in svetlobo, skrbno izbranimi lokacijami, omejenih na utesnjeno urbano okolje ter splošnim občutkom kafkovske brezizhodnosti, ki spremlja glavnega junaka, za film noir tipičnega cinika z minimalnimi preiskovalnimi sposobnostmi. Vendar pa dobra imitacija še vedno ostaja imitacija, zato bi filmu Psi brezčasja lahko očitali pomanjkanje bolj nekonvencionalnih idej in pristopov, gledalce pa bi znala zmesti tudi zgodba, ki je v romanu bistveno bolje pojasnjena, tudi pa je zaradi omejene minutaže slabe ure in pol zelo hitro zgoščena, filmu pa se še najbolj zalomi pri razvoju likov, ki z izjemo Osterberga niso pretirano izstopajoči in jih je pogosto težko ločevati med seboj, četudi so igralske predstave več kot spodobne, vsaj za nizkoproračunski projekt. Psi brezčasja je navkljub napakam več kot vzpodbuden začetek razvoja domačega film noir.