Žiga Virc je že s svojim kultnim kratkim filmom Trst je naš! izkazal zanimanje za slovenski sindrom ujetosti v zgodovinske travme in kako Slovenci kot narod vztrajamo pri ideološki razklanosti zgolj zato, ker bežimo pred trpko sedanjostjo in negotovo prihodnostjo. S tega vidika bi Virčev celovečerec Poslednji heroj označili za duhovno nadgradnjo omenjenega kratkega filma, saj imamo znova opravka z zgodbo o posameznikih, ki se preko uprizarjanja partizanskih bitk oklepajo preteklih zmag; France (Primož Pirnat) zgrožen ugotovi, da želi nemška veriga postaviti nov nakupovalni center na kraju, kjer stoji spomenik partizanskega heroja, sicer njegovega pokojnega očeta. S skupino zagretih somišljenikov skuša nemškim kupcem postaviti ideološko “zasedo” v obliki uprizoritve partizanske bitke, sočasno pa skuša njegova hčerka Vida (Eva Jesenovec) s partnerjem neuspešno spočeti otroka. Poslednji heroj je film, ki najbolj zasije v trenutkih, ko vleče generacijske vzporednice med Francetovo bitko za ohranitev očetovega spomenika ter Vidinimi poskusi nosečnosti; Virc na prebrisan in duhovit način razgali razkol med generacijami, ki so bodisi preokupirane s preteklostjo bodisi stopajo v prihodnost z zavezanimi očmi, na koncu pa oboji potegnejo kratko in pristanejo v nesmiselnih psiholoških vojnah. Film ta nedvomno travmatični razkol razvije s pomočjo odlične igralske zasedbe in plemenitega sporočila, ki se oddaljuje od politizacije druge svetovne vojne in njenih travm. Zato je škoda, da je v film vrinjen še nevmesen zaplet z gradnjo nakupovalnega centra, ki ne izpade zgolj predvidljivo, ampak ustvari cel kup generičnih šal o tem, kako se Nemči kot “okupatorji” vračajo v Slovenijo, da bi jo naredili spet “nemško”. Očitno se je šibkosti omenjenega zapleta zavedal tudi Virc, saj ta v zadnji tretjini izgine iz zgodbe in je na hitro razrešen tik pred odjavno špico. Navkljub temu je Poslednji heroj preveč simpatična in razigrana satirična komedija, da bi gledalca pustila ravnodušnega.

Slovenski film se je v 80. letih soočal z vse pogostejšimi očitki o negledljivosti (kar je bila delno posledica pretiranega vdora “gledališkosti” v medij, ki temu ni namenjen) in ujetosti v vsebinske vzorce, katere je že zdavnaj povozil čas. S tega vidika je Kormoran, režijski prvenec Antona Tomašiča, eden redkih slovenskih filmov iz 80. let, ki se je omenjenim pastem uspešno izognil in domači film “ponesel” v sedanjost, kjer je načel večno aktualne problematike alkoholizma, ki posameznika pahnejo v stanje odtujenosti in osamljenosti. Zgodba, katere scenarij je spisal glavni igralec Boris Cavazza, sledi zapitemu mornarju Maksu, ki izgubi službo na ladji, zato mu ne preostane drugega kot da se vrne domov k svoji odtujeni sestri Mileni, invalidni materi ter zavoženemu sinu, ki vztrajno sledi očetovim stopinjam. Četudi je vsem okoli njega (nenazadnje pa tudi njemu) jasno, da bi moral že zdavnaj iti na zdravljenje, se Maks predaja celodnevnemu popivanju in služenju denarja s preprodajo mamil, čustveni zid med njim in njegovo družino pa postaja vse debelejši. Kormoran je bil za tedanje razmere skoraj revolucionaren slovenski film, saj se je zvito odpovedal pretenciozni poetičnosti in sentimentealnosti ter dostavil surov in neolepšan portret človekovega padca v brezno alkoholizma, kjer je boj že zdavnaj izgubljen in so redni trenutki upanja zgolj fasada, ki skriva dokončni propad glavnega junaka. Film se drastično odmika od že omenjene gledališkosti in iz igralcev potegne brutalno naturalistične predstave (zasije predvsem Cavazza v eni od svojih najboljših predstav), njegova temačna in skoraj nihilistična atmosfera pa še bolj prispeva k pristnosti zgodbe, ki ostaja še po več desetletjih srhljivo aktualna. Kormoran ima sicer nekaj težav s tehnično nedodelanostjo (zvok je včasih zelo slab) in bi lahko bil nekoliko daljši, vendar pa gre še vedno za film, ki je za zgodovino domače sedme umetnosti še kako pomemben.