Življenje neuveljavljenega glasbenika zna biti naporno in včasih navkljub trudu ne prinese srečnega konca ali pa posameznika vrže v začaran krog zasebnih in kariernih neuspehov. Takšno usodo doživi tudi naslovni junak filma Inside Llewyn Davis, ki sta ga brata Coen posnela kot poklom ameriški folk sceni v 60. letih. Zgodba prikazuje en teden v življenju obubožanega glasbenika Llewyna (odlični Oscar Isaac), ki sredi hude zime dobesedno živi na cestih; spi na kavčih pri svojih prijateljih in znancih, denarja ima ravno toliko, da si lahko privošči cigareto, njegovi nastopi in dokazovanja pri glasbenih producentih pa so bolj ali manj spregledani. Drugače povedano; bolj ko se Llweyn trudi izpostaviti svoj talent svetu, bolj ga ta potiska v ozadje in dela nesrečnega, za kar si je junak kriv tudi sam zaradi lastnega ponosa in nezmožnosti vzpostavljanja socialnih stikov. Kot je že moč razbrati, je Inside Llewyn Davis film, ki glavnega junaka izpostavlja mnogim preizkušnjam, vendar se iz njih skoraj nič ne nauči, zato tudi ne preseneča, da je ob koncu zgodbe enako beden in skregan s svetom kot na začetku. Takšna vsebina sicer obljublja depresiven film, toda gre za izdelek bratov Coen, ki ga začinita s široko paleto ekscentričnih likov, črnega humorja in živahne glasbe, katero v celoti odigra izvrstna igralska zasedba. Meni osebno je všeč, da se film ponorčuje iz izdelkov, ki izpostavljajo zgodbe o uspehu in namesto tega nakaže tudi na možnost, da nekaterim ljudem uspeh (navkljub talentu in iznajdljivosti) ni usojen, kar je obenem dobra klofuta vsem, ki bolehajo za ameriškimi sanjami. Iskren, žalosten in zabaven portret glasbenika na robu