Epidemija opiatov velja za eno od dolgoletnih zdravstvenih kriz, kjer se zdi, da gre za vojno brez zmagovalcev; vsako leto zaradi predoziranja z opiati umre več kot 100.000 ljudi in žal se bo v prihodnosti ta številka samo še povečevala. Da pa v tej globalni tragediji vendarle obstajajo drobni žarki upanja, pa dokazuje drama Union County, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Adama Meeksa, ki temelji na njegovem istoimenskem kratkem filmu iz leta 2020. Film v skoraj dokumentarnem in neoralističnem slogu sledi odvisniku Codyju (Will Poulter), ki mu sodišče odredi sprejem v poseben program zdravljenja, vendar pa je pot do cilja polna težkih preizkušenj; med drugim mora zakrpati odnos z odtujeno sestro, od katere je kradel denar za droge in pomagati svojemu polbratu, ki se je pred leti prav tako priključil omenjenemu programu, vendar pa hkrati ni nikoli opustil starih navad. Union County nima klasične zgodbe z zapletom in razpletom, temveč je zgolj bridka refleksija vsakdanjih tegob, s katerimi se srečujejo odvisniki, Meeksu pa uspe preko ene osebne zgodbe narkomana na poti do odrešitve na prepričljiv in subtilen način pokazati tragične razsežnosti epidemije opiatov. Codyjeva zgodba nima začetka ali konca, pravzaprav je o njegovem življenju posredovanih zgolj nekaj skopih informacij, saj je fokus filma v prikazu preobrazbe izgubljenega odvisnika v osebo, ki želi razbremeniti težo preteklih grehov in ubežati strupu, ki uničuje njegovo telo Slednje film odlično ujame tudi po zaslugi izvrstne igralske predstave vedno nekoliko podcenjenega Poulterja in preostalo ekipo večinoma naturščikov, ki zgodbi dodajo še več grobe avtentičnosti in iskrenosti. Kombinacija vseh omenjenih adutov ustvari enako pretresljiv kot tudi empatičen portret odvisnika, ki mu je ponuja trnova pot do odrešitve. Union County je enako glasen kot tih film, katerega sporočilo o grozi odvisnosti in upanju nikoli ne ostane zadušen v sentimentalizmu.

Finančna kriza, ki je izbruhnila med letoma 2007 in 2008, je pošteno zatresla tla gospodarskih trgov ter v širšem družbenem kontekstu poskrbela za še večji razkol med bogatimi in revnimi. Zaradi številnih lukenj v sistemu in finančnih malverzacij so mnoga podjetja in banke postala potapljajoče se ladje, iz katerih so se izvlekli le tisti z dovolj vpliva in denarja v žepu, medtem ko so se ostali morali zadovoljiti s praznimi obljubami in še bolj praznimi denarnicami. Margin Call, po resničnih dogodkih posnet režijski prvenec J.C. Chandorja, je postavljen v notranjost nepremičninske banke, ki se v slabih 24. ura spremeni iz finančno zelo uspešne ustanove v gospodarski Titanik, ki pa ni tik pred potopom, ampak že pošteno pod gladino. Povod za nenaden kolaps je tičal v odkritju podatkov o projekciji stanja na finančnem trgu, ki je bil pred tem že vrsto let odvisen od nezanesljivih transakcij ter najemanja kreditov, katere ni bilo mogoče nikoli odplačati. Sliši se kot nekaj zapletenega, toda Margin Call ni film, ki bi gledalca pretirano utrujal s podrobnostmi iz sveta financ, saj v ospredje postavlja predvsem boj za ekonomsko preživetje med vplivnimi lastniki in njihovimi podrejenimi, ki so pogosto predstavljali žrtveno jagnje njihovih slabih odločitev. Iz tega sledi sklep, da je Chandorjev film nekakšna drama o preživetju, le da džunglo nadomesti (v svojem bistvu še bolj nevarna) kapitalistična divjina, ki ne pozna usmiljenja do nikogar, etičnost in moralna odgovornost pa se umikata strupenemu cinizmu in pomanjkanju empatije. Da film zadane v polno s svojim močnim sporočilom, se je treba zahvaliti predvsem zvezdniški igralski zasedbi (Kevin Spacey, Jeremy Irons, Zachary Quinto, Paul Bettany, Demi Moore, Simon Baker), odličnim dialogom, ki se lahko kosajo z najboljšimi deli dramatika Davida Mameta ter razumljiv prikazom sveta, ki je za mnoge izmed nas (namerno) prepleten s frustrirajočo birokracijo. Margin Call je pomemben film, ki je pri posredovanju svojega sporočila enako neusmiljen in brutalno iskren kot svet, katerega prikazuje.