Pot v raj, celovečerni prvenec režiserja Blaža Završnika, se ne začne ravno obetavno. Oziroma tipično po slovensko; s pogrebom in morečim občutkom brezizhodnosti za glavnega junaka, mladega Žaka (Klemen Janežič), študenta fizike, ki v prometni nesreči izgubi svoja starša, zato takoj po sedmini spakira kovčke in krene proti morju na njuno jadrnico, da bi preprosto pobegnil stran. Do tu se vse sliši kot material za še eno komorno dramo, ki obeta leseno igre, gledališke dialoge in splošen občutek dolgčasa. Na srečo videz še kako vara, saj film s prihodom gostobesedne in prikupno čudaške Lučke (Ajda Smrekar) postane grenko – sladka pripoved o potovanju dveh, v življenju izgubljenih mladih duš, ki tekom dni, preživetih na jadrnici, stketa mrežo iskrenega prijateljstva. Čudovito posneta, odlično odigrana in niti malo klišejska komična drama gledalcu odpre svet, kjer se čas ustavi in se skozi mojstrsko spisane dialoge razgalja človekova potreba po zbliževanju in neustavljiva želja po sledenju lastnim sanjam. Završnik obenem skozi ves film zlobno napeljuje, da se bo ta spremenil v osladno romantično dramo, toda temu še zdaleč ni tako; četudi je med Žakom in Lučko prisotna močna kemija, je Pot v raj zgodba o njunem naključnem prijateljstvu, kjer oba potrebujeta drug drugega, da lahko odkrijeta tisto plat življenja, po kateri močno hrepenita. Seveda pa ima od filma največ koristi gledalec, ki se z nasmeškom na obrazu sprehodi skozi potovanje glavnih junakov, začinjeno s prijetnim humorjem in sapo jemajočimi prizori čudovitega morja. Film, ki ne potrebuje veliko, da postane eden najboljših slovenskih produktov sedme umetnosti v zadnjih 25. letih.