Če je črno-bela klasika Rebel Without A Cause tematiko mladostniškega upora zoper avtoriteto “odraslih” prikazala na neposredno surov način, je The Graduate bolj prefinjena različica istega problema, ki je ob izidu leta 1967 bila pisana na kožo predvsem tedaj naglo vzpenjajoči hipijevski generaciji, ki se je skušala distancirati od starokopitnih pravil svojih staršev na manj agresiven in bolj – recimo temu – poetičen način. V filmu spremljamo zgodbo svežega diplomiranca Benjamina (rosno mlad Dustin Hoffman, ki se je s to vlogo tudi izstrelil med hollywoodske zvezde), ki se zatakne na poti v zrelo življenjsko obdobje, zato skuša to praznino zapolniti s tem, da se zaplete v razmerje s starejšo žensko, vendar pa mu kmalu tudi to ni dovolj, zato vrže oči na njeno hčerko, a ne brez usodnih posledic. Kar sledi, je harmonično prepletanje nevrotičnega humorja ter melanholične drame o medgeneracijskem prepadu ter spoznanju, da te ob vstopu v svet odraslih zajamejo občutki minljivosti in sprejemanja odgovornih odločitev za lastno prihodnost. Benjamin se podobno kot pred njim James Dean upira tradicionalnim pravilom in volji svojih idealističnih staršev, vendar je pri tem mnogo bolj nepremišljen. Zato ne preseneča, da konec filma simbolični beg mladih zaljubljencev proti sončnemu zahodu prekine tiha meditacija o tem, da je vse, kar je vodilo do te točke, bila ena sama velika napaka. In na tem mestu sem se soočil z edino težavo filma; Benjaminova dejanja so vsekakor neumna, kar skuša prikazati tudi sam film, toda na trenutke se zdi, da ta mejijo na čisto norost, da ne more nek inteligenten mladenič pri 20. letih razmišljati na tako nepremišljen način. Navkljub temu je film obogaten z odličnim Hoffmanom, izvrstno glasbo, toplim humorjem in ikoničnimi prizori, ki simbolizirajo čustveno praznino in zmedenost mlade generacije. Ne ravno klasika, kot bi pričakovali, vendar še vedno zelo dober film.

Ocena 4