Resnično pogrešam takšne komedije, kot je Palookaville. Drugače povedano; resnično pogrešam komedije, ob katerih se ne počutim, kot da mi žalijo inteligenco. Pogrešam komedije, ki znajo najti ustrezno ravnotežje med neumnim in zabavnim. Pogrešam komedije z močno zgodbo ter človeškimi liki, s katerimi dilemami se lahko identificira skoraj vsak. Tale prefinjena črna komedija o treh zgubah, ki se odločijo oropati oklepni kombi z vrečami denarja, je ob izidu leta 1995 ostala nekoliko spregledana (verjetno zaradi mnogih podrobnosti s Tarantinovo klasiko Pulp Fiction), vendar pa v mojih očeh predstavlja enega najbolj zabavnih in domiselnih filmov 90. let. Če se izrazim malce po domače; vse v filmu štima. Odlična igralska zasedba, kjer zasijeta predvsem Vincent Gallo kot gobezdavi pridanič in William Forsythe kot asocialni ljubitelj psov, nam z lahkoto približa glavne junake kot simpatične barabe, ki se nočejo zatekati h kriminalu, vendar jim življenje ne ponuja drugega izhoda. In za vse komedijante, ki menite, da brez vulgarnosti in primitivinih štosev ne gre; pričujoči film je zgovoren dokaz, da lahko gledalca spraviš v smeh s toplim humorjem, ki je venomer oster, po drugi strani pa niti malo žaljiv. In tudi ko zgodba postane absurdna, ne dobimo občutka, kot da so zapleti za lase privlečeni in sentimentalni. Palookaville je moja vrsta filmske komedije.