90. leta so bila za razvoj akcijskega filma zelo hvaležno obdobje, za kar se je med drugim potrebno zahvaliti tudi uspešni karieri ameriškega filmarja Walterja Hilla, ki je pred tem že dve desetletji prinašal nove in sveže prijeme v omenjeni žanr. Trespass, katerega scenarij sta spisala Bob Gale in Robert Zemeckis, je večinoma zelo tipičen produkt obdobja, ko se akcijski filmi še niso pretirano obremenjevali s političnimi ali družbenimi komentarji, saj je bil njihov osnovni namen zabavati občinstvo in v družbi zvenečih igralskih imen držati gledalca v napetosti vse do nastopa odjavne špice. Zgodba je pričakovano sila enostavna; Vince in Don sta gasilca, ki jima v roke pride zemljevid zapuščene industrijske stavbe na drugem koncu mesta, kjer se naj bi skrivale vreče z ukradenim zlatom. Dvojica se v želji po hitrem zaslužku odpravi na lov za zakladom, vendar je pri tem priča strelskemu obračunu med uličnima tolpama, zato v obupu vzameta enega od članov tolpe za talca in si poskušata izboriti pot na prostost, seveda z zlatom v rokah. Trespass je dinamičen in nezapleten akcijski triler, ki na vsebinski ravni ne ponuja vidnega presežka; zgodba je predvidljiva, večina likov pa sila enodimenzionalnih in zreduciranih na razne žanrske stereotipe kot so okrutni temnopolti gangster, pohlepni beli gasilec in premeteni potepuh. Kar film dvigne nad povprečje, je Hillova spretnost pilotiranja akcije, ki tokrat resda ni spektakularna, vendar pa je dovolj udarna in podkrepljena z živahnim tempom, da gledalca nikoli ne dolgočasi. Filmu je v veliko pomoč tudi bogata igralska zasedba, kjer Bill Paxton, William Salder ter raperja Ice T in Ice Cube pustijo zelo zadovoljiv vtis, napeto dogajanje pa še popestri nekaj uličnega črnega humorja ter spretno izkoriščena omejenost lokacije. Trespass je precej standarden ulični akcijski triler, vendar pa bo zadovoljil oboževalce žanra.

Ob naslovu filma The Devil’s Advocate bi vsakdo najprej pomislil na izraz hudičev odvetnik, ki velja za tistega, ki želi v debati izzvati nasprotno stran, pa četudi z argumenti, katerim sam sploh ne verjame. Pa vendar film režiserja Taylorja Hackforda, posnetega po istoimenskem romanu Andrewa Neidermana, svoj naslov jemlje bolj dobesedno, saj zgodba odpira vrata v svet odvetnikov, kjer je verjetno vsakdo za uspeh prisiljen sprejeti kakšno “pogodbo s hudičem”. To doleti tudi glavnega junaka, uspešnega mladega odvetnika Kevina Lomaxa (Keanu Reeves), ki je znan po tem, da dosedaj ni izgubil še nobenega primera, kar zbudi pozornost prestižne newyorške odvetniške firme pod vodstvom karizmatičnega Johna Miltona (Al Pacino), ki mu ponudi delo. Kevin in njegova žena se hitro preselita v New York in začneta uživati v novem življenju, polnem glamurja in astronomskih zaslužkov, vendar pa kmalu postane jasno, da se za zidovi Miltonove firme skriva nekaj zloveščega. The Devil’s Advocate je zanimiva kombinacija klasičnega sodnega trilerja ter okultne grozljivke, ki odpira zanimivo vprašanje o tem, kako močna je Hudičeva roka pri vodenju človeka skozi labirint sprejemanja moralno spornih odločitev. Ta del zgodbe vsekakor uspešno pride do izraza, še posebej po zaslugi odličnega Reevesa, ki se je v 90. letih pogosto srečeval z očitkom, da je preveč lesen (predvsem zaradi slabega nastopa v grozljivki Bram Stoker’s Dracula), vendar pa je v Hackfordovem filmu izredno dinamičen in svojemu liku daje ogromno večplastnosti. Film je hkrati dovolj kratkočasen, živahen in obarvan s črnim humorjem, da venomer ohranja spodoben nivo gledljivosti. Škoda le, da bi glede na ves potencial lahko bil mnogo več, vendar se pogosto zaduši v cenenih posebnih učinkih, pomanjkanju strašljive atmosfere, plitkem simbolizmu ter nadležno teatralni predstavi veterana Pacina, ki skuša lik enodimenzionalnega zlikovca Miltona poglobiti s teatralnostjo, vendar mu žal ne uspe. The Devil’s Advocate je tako film, ki s seboj nosi veliko poglobljenih moralnih dilem, vendar se na koncu zadovolji s tem, da je za lase privlečena zabava za preganjanje dolgčasa.