Slovenski filmar Igor Šterk je znan predvsem po filmih z močnim vizualnim nabojem in kompleksnim umetniškim sporočilom, vendar pa se je tokrat lotil bolj popularnega žanra in sicer mladinskega pustolovskega trilerja Pojdi z mano. Preprosta zgodba o štirih najstnikih, ki se izgubijo v gozdovih in postanejo tarča nevidne nevarnosti, ni zgolj odličen film, primeren za staro in mlado, ampak eden najboljših slovenskih filmov nasploh. Očarljiva, zabavna, dinamična in ponekod presenetljivo srhljiva pustolovščina z uporabo minimalizma predstavi neusmiljen trk nevarne divjine, v katero je pahnjena generacija, ki odrašča ob mobilnih telefonih in internetu. Poleg tega, da je film čudovito posnet (Slovenci se res ne zavedamo lepot lastnih gozdov) in da Šterkova inovativna raba “zalezovalske” kamere gradi vrhunsko napetost, je film uspešen tudi na področju, kjer večina mladinskih zgodb pogori; štirje glavni igralci, vsi kakopak najstniki, opravijo svoje delo neverjetno dobro in prepričljivo zajamejo za mladost značilno zagnanost, strah, naivnost, radovednost in ob kriznih trenutkih tudi pogum. Z drugimi besedami; Pojdi z mano je mladinski film, ki ne podcenjuje svojega občinstva in ga pri tem nahrani tudi s kakšno modrostjo. Brez kančka dvoma lahko rečem, da je Slovenija bogata za še en filmski presežek.