Ime Dennis Villeneuve je v zadnjih letih postalo sinonim za t.i. inteligentni filmski blockbuster oz. film, ki elegantno lovi ravnotežje med epskim, orjaškim in vizualno osupljivim ter hkrati vsebinsko močnim, kompleksnim in usmerjenim v luščenje humanističnih tematik o tem, kdo smo ljudje, kako čutimo in na kakšen način se uspemo soočiti z notranjimi demoni. ZF drama Arrival je takšne vrste film; naš planet na lepem preseneti prihod dvanajstih skrivnostnih nezemeljskih objektov, ameriška vojska pa v namene komunicirana z neznanimi bitji rekrutira briljantno lingvistko Louise Banks. Zdi se, da je zgodba vzeta iz skoraj vsakega generičnega ZF filma o nezemljanih, toda Arrival v sebi skriva mnogo več kot pozabljivo in brezmožgansko zabavo; gre za film, ki se dotika univerzalne tematike tega, kako je jezik lahko temelj vsega obstoječega in kako nelinearnost časa vpliva na posameznikovo dojemanje lastne eksistence, zgodba pa ob tem ne pozabi zaigrati na čustva in se osredotoči na glavno junakinjo (tako kot vedno znova izvrstna Amy Adams) in njeno premagovanje strahov, negotovosti pred megleno prihodnostjo, hkrati pa film postreže z nekaterimi izvrstnimi vsebinskimi zasuki, ki zgodbo pred gledalčevim postavi v povsem nov kontekst. Pa vendar je Arrival mnogo več kot filozofska ZF drama v stilu blockbusterjev Christopherja Nolana, saj hkrati poskbi za vizualno osupljivo izkušnjo, tehnično perfekcijo (velja omeniti predvsem fantastični videz nezemljanov, ki spominjajo na Lovecraftovske stvore) in čudovito temačno glasbeno podlago Johanna Johanssona. Preprosto povedano; opravka imamo še z enim filmom, ki prinaša upanje v evolucijo t.i. inteligentnega blockbusterja.