Izbruh popularnosti nadaljevanke Stranger Things je poskrbel za ponovno “rojstvo” 80. let, ki so s svojimi neonskimi lučmi, retro modo in seksi pop rock glasbo postala nova tržna niša. Zakaj ravno 80. leta, ni težko ugotoviti; ta so predstavljala obdobje neobremenjenosti z ideologijami in politiko ter se prilagodila pogosto divjemu hedonističnemu užitku, ki je za današnjo publiko očitno zelo privlačen. Fascinacija nad omenjenim desetletjem pop kulture se izraža tudi preko ZF srhljivke Onslaught režiserja in scenarista Adama Wingarda, ki je v preteklosti že poskrbel za nekaj modernih filmskih klasik, še posebej za izvrstni akcijski triler The Guest, s katerim naj bi si pričujoči film celo delil isti univerzum, pa četudi za to nima nekega posebnega razloga. Wingardov film je zelo očiten poklon klasiki Terminator, saj sta v ospredju prepoznavno temačna elektronska glasba in nesubtilni mežiki estetiki 80. let, za osrednji motiv pa je izbran večni boj med človekom in strojem. Zgodba je peresno lahka; iz puščavske vojaške baze v Novi Mehiki pobegnejo trije genetsko ustvarjeni supervojaki, ki krenejo na morilski pohod, dokler ne vdrejo v prikoličarsko naselje, kjer živi travmatizirana vojna veteranka in ostrostrelka Celeste (Adria Arjona). Onslaught je film, ki najbolj deluje kot neobremenjena reciklaža vseh možnih žanrskih klišejev iz tehnotrilerjev iz 80. let, saj postreže s stilsko dovršenim nasiljem, absurdno zgodbo, ki je ne smemo jemati resno, črnim humorjem, privlačno vizualno podobo, risankastim gravžem in plitkimi stereotipnimi liki, kjer kakopak ne sme manjkati močna in neodvisna ženska, ki je po neki čudni logiki edina, ki lahko zaustavi trojico domnevno neuničljivih vojakov. Wingardov akcijski stampedo je za preganjanje dolgčasa povsem neškodljiva in spodobna zabava, vendar pa žal to ni dovolj, da bi lahko štrlel iz povprečja. Tudi če se film zaveda, da je neumna akcija, bi vseeno moral poskrbeti za kaj več kot zgolj formulaično mineštro neizvirnih idej, plehkih likov, generične akcije in nasploh neizstopajočo vsebino. Onslaught ni slab film, vendar ga najverjetneje po ogledu ne boste ohranili v trajnem spominu.

David Robert Mitchell, najbolj znan po zdaj že kultni psihološki grozljivki It Follows, se s svojim četrtim celovečercem, ZF pustolovščino The End of Oak Street, spušča po zelo spolzkem terenu, vsaj če sodimo po okvirni premisi. Dogajanje je postavljeno v navidez idilično predmestno sosesko leta 1982 in spremlja družino Platt, ki preživlja težke trenutke, še posebej zakonca, katerih skupno življenje zaide v slepo ulico; mama Denise (Anne Hathaway) je pisateljica, ki ni uspela izpolniti vseh svojih potencialov, oče Greg (Ewan McGregor), pa mora pred družino skriti dejstvo, da je pred kratkim izgubil službo. Povrhu tega pa se družina znajde v naravnost absurdni situaciji, ko se celotna soseska “premakne” v preteklost, natančneje v dobo dinozavrov; mestne ulice nenadoma preplavijo orjaški plazilci, Denise in Greg pa sta zavoljo varnosti svojih otrok pahnjena v boj za preživetje. Potovanje skozi čas, dinozavri na mestnih ulicah in reševanje zakona se sliši kot nekaj, kar bi srečali v drugorazrednih filmskih smeteh, ki romajo naravnost na DVD tržišče, zato je toliko bolj presenetljivo, da The End of Oak Street na koncu ne izpade kot popolna zmeda. Verjetno se je za to treba zahvaliti Mithcellovi vešči režijski roki, ki poskrbi, da film izpade kot prisrčen in duhovit poklon ZF pustolovščinam iz druge polovice 90. let, ki se niso ukvarjale s pretiranimi obrazložitvami zapletov in skrbele predvsem za kvalitetno zabavo. Točno to (nič manj in žal tudi nič več) ta film tudi dostavi; videz dinozavrov je spektakularen, posebni učinki dokaj prepričljivi, igralski nastopi povsem korektni (zasije še posebej McGregor, ki se prepričljivo prelevi iz nesamozavestne očeta v družinskega heroja), zgodba pa preprosta in nepretenciozna. Je film v osnovi plitek in formulaičen? Vsekakor. Bi si zgodba zaslužila več razlag? Absolutno. Se občasno pojavijo kakšni nevmesni prizori, ki bi jih lahko brez težav izrezali? Tudi. Pa vendar je The End of Oak Street še vedno očarljiv poklon časom, ko se filmska industrija ni jemala preveč resno.