Jim Jarmusch slovi kot mojstrski pripovedovalec malih zgodb naše navidez dolgočasne vsakdanjosti, ki v njegovih filmih postane nenavadno očarljiva in barvita, ob tem pa nas uspe spomniti, da so naša življenja venomer zaznamovana z malenkostmi, z majhnimi podrobnostmi, katerim posvečamo premalo pozornosti. To zgovorno dokazuje njegov najnovejši film Paterson, ki prikazuje en teden v rutinskem življenju naslovnega junaka, voznika avtobusa in zadržanega pesnika; zjutraj vstane, se odpravi v službo, med vožnjo prisluhne kratkim pogovorom med potniki, med malico pa piše poezijo, se vrne domov, okusi eksotično kulinariko njegovega svobodomiselnega dekleta, pelje trmastega psa na sprehod in ob koncu dneva zavije v bar na rundo piva. Jarmusch v svojem značilnem stilu gledalca ne bombardira z velikimi zgodbami, ki glavnim junakom obrnejo življenja na glavo, ampak ustvari sila preprosto, pa vendar poetično anekdoto o nas samih, ki iščemo sebe kot drug drugega in o našem vsakdanu, znotraj katerega se pripeti mnogo komičnih kot tudi žalostnih pripetljajev. Paterson je film, ki ga lahko posname zgolj Jarmusch. Samo on je zmožen iz našega vsakdanjega dolgčasa narediti nekaj, kar na prvi pogled nima zgodbe, vendar pri gledalcih pusti boljši vtis kot številne epske zgodbe o velikih vizionarjih tega planeta. Samo on nas še vedno opominja na obstoj malih stvari, ki naša življenja naredijo bogata, pa naj bo to pesem ali vrček piva. Paterson je preprosto film, ob katerem je lepo živeti.