David Fincher je že od nekdaj znan kot filmski avtor, ki se samozavestno spušča v najbolj temačne predele človekove osebnosti in zato je razumljivo, da ima že od nekdaj fascinacijo s serijskimi morilci; nenazadnje je to dokazal že s svojim “prvim” celovečercem (če izvzamemo polom Alien 3), psihološko srhljivko Se7en, ki gledalcu ni popuščala z odurnostjo, grotesknim nasiljem in sprevrženo “moralno” logiko klavcev, ki uživajo v sadističnih miselnih igricah z nedolžnimi ljudmi. Nekoliko manj nasilen in brutalen, vendar toliko bolj kompleksen je tudi film Zodiac, obsežen kriminalni misterij, posnet na podlagi spominov karikaturista Roberta Graysmitha in njegovega dolgoletnega lova za razvpitim serijskim morilcem Zodiacom, ki je v drugi polovici 60. let ustrahoval ulice San Francisca in se s pošiljanjem kriptičnih sporočil rogal tako policiji in medijem, pomanjkanje pravega motiva in naključnost umorov pa so iskanje morilca še toliko bolj oteževali. Zodiac je v prvi vrsti film za najbolj goreče oboževalcev filmov o serijskih morilcih, ki jih bolj kot ekscesno nasilje zanimajo psihološke uganke ter lepljenje posameznih koščkov sestavljanke, imenovane Zodiac, v smiselno celoto (kolikor je to mogoče). Zdi se, da film cilja na gledalca z nekoliko previsokimi ambicijami, vendar pa Fincher uspe izpolniti in celo preseči pričakovanja ter ustvariti daleč najbolj informativen, zahteven in poglobljen vpogled v lov na morilca, ki je venomer “prisoten” zgolj v ozadju in je obravnavan kot zlovešča senca groze, ki tako likom kot tudi gledalcu uspe vliti strah v kosti bolj kot marsikatera grozljivka. Kar je najbolj fascinantno pri filmu, pa je to, kako Fincher z lahkoto pilotira skozi goro podatkov in jih zloži v celoto, kateri lahko gledalec sledi brez težav (seveda z določeno mero koncentracije). K temu dodajmo še odlične igralske predstave, visoko mero suspenza ter nepričakovane preobrate in dobimo enega najbolj natančnih in kompleksnih psiholoških trilerjev zadnjih let ter moderno klasiko filmov o serijskih morilcih.