Sin City predstavlja eno od najbolj prepoznavnih serij stripov avtorja Franka Millerja, ki so uspeli posvojiti vzdušje klasičnih filmov noir z ultranasilno in groteskno estetiko, kombinacija obojega pa je kar klicala po filmski upodobitvi. Leta 2005 se je tega podviga samozavestno lotil Robert Rodriguez in sestavil omnibus štirih zgodb, postavljenih v pristaniško mesto Sin City, ki ga razjedajo korupcija, nasilje in skoraj popolna moralna degradacija. The Customes Is Always Right sledi najetemu morilcu (Josh Harnett), ki mora umoriti ljubezen svojega življenja, The Hard Goodbye je nasilna pripoved o Marvu (Mickey Rourke), ki skuša najti morilca njemu ljube prostitutke, The Big Fat Kill spremlja Dwighta (Clive Owen), ki si na glavo nakoplje tolpo skorumpiranega in nasilnega policista (Benicio del Toro), medtem ko je That Yellow Bastard srhljiva detektivka o bolnem policistu (Bruce Willis) in prikupni striptizeti (Jessica Alba), ki postaneta tarči sprevrženega spolnega prestopnika. Sin City je skoraj brezhibna filmska adaptacija Millerjevih stripov, ki ujame tako njihovo prepoznavno estetiko črno-belih “hardboiled” kriminalk kot tudi brutalnost posameznih zgodb, ki bi na velikem platnu lahko izpadle preveč eksplotacijsko in okrutno. Rodriguez na srečo ohrani vse elemente Millerjeve zmagovalne formule in tako se pred gledačevimi očmi odpre srhljiv, umazan in s premišljeno tehniko “zelenega enkrana” ustvarjen svet antiherojev, človeških pošasti, alkohola, cigaret in predvsem nasilja. Sin City vsako stran stripa skrbno preslika v prepričljivo in vizualno osupljivo filmsko obliko, filmu pa je v veliko pomoč tudi presunljiva zvezdniška igralska zasedba, med katero največ pozornosti ukradeta predvsem Willis in skoraj neprepoznavni Rourke. Sin City je tako popolno zmagoslavje in nasilna mojstrovina, ki bi morala postati zlati standard za vse filmske adaptacije stripov.

Uspeh mnogih filmov je odvisen tudi od tega, kako je predstavljen glavni junak in da se gledalci z njim lahko do določene mere poistovetimo. Slednje vsekakor ne velja za psihološki neo-noir triler Nightcrawler, kjer Jake Gyllenhaal blesti v vlogi Lousia Blooma, sociopatskega potepuha, ki se s kamero v roki potika po Los Angelesu in snema prizorišča prometnih nesreč in zločinov, posnetke pa nato za visok znesek proda lokalni televizijski postaji, ki si s senzacionalnostjo začne dvigovati ratinge. Nightcrawler je film, ki na iskren način razgali nič kaj zavidanja vredno podobo sveta, v katerem živimo in ga aktivno “ohranjamo” pri življenju; govora je o svetu mrhovinarskega novinarstva, ki brezsramno izkorišča človeške tragedije in z njimi mastno služi, hkrati pa briše mejo med etičnostjo in brezobzirnostjo. Režiser in scenarist Dan Gilory tako ogromno pozornosti namenja odkriti kritiki novinarskega sveta, ki se v boju za gledanostjo poslužuje mnogih moralno spornih potez in večkrat postavi na prvo mesto dobro zgodbo kot pa dejstva, vendar pa je film hkrati srhljivo avtentičen portret psihopata, ki ga fenomenalno upodobi Gyllenhaal z verjetno svojo najbolj temačno predstavo v karieri. Nightcrawler poleg vrhunskih igralskih predstav prepriča z izpiljeno vizualno podobo, ki posnema estetiko neo-noir trilerjev, odlično glasbo, živahnim dogajanjem in ostro pripovedno nitjo, ki gledalcu ne prizanaša in ga prisili k razmisleku o tem, v kakšnem svetu živi. Moderna mojstrovina.