Navkljub zelo mešani kvaliteti filmov v franšizi X-Men je ta ustvarila enega najbolj ikoničnih likov v zgodovini stripovskega / superherojske filma; govora je namreč o Hughu Jackmanu v vlogi srboritega in ciničnega mutanta Wolverina, ki se je že s prvim filmom leta 2000 nemudoma zasidral v srca gledalcev. In po več kot 17. letih je Wolverine prispel do svojega zadnjega samostojnega filma Logan; ta ultranasilni, umazan, temačen in elegičen neo-western režiserja in soscenarista Jamesa Mangolda se odvija v letu 2029, ko so mutanti skorajda iztrebljeni, Logan / Wolverine pa se preživlja kot voznik limuzine, utaplja svojo žalost v alkoholu in skrbi za na smrt bolnega profesorja Xavierja, po spletu okoliščin pa še postane varuh mlade mutantke Laure, ki je na begu pred korporacijo, ki na njen in ostalih mutantskih otrocih izvaja krute eksperimente. Logan je v poplavi stripovskih / superherojskih filmov prava osvežitev; namesto pričakovane mešanice akrobatske akcije, šal in hitrega tempa je gledalec priča presenetljivo globoki psihološki drami, ki razgali naslovni lik v najbolj ranljivi in kompleksni luči doslej, hkrati pa je zgodba zaznamovana z neobičajno morbidnim vzdušjem, kjer ne manjka brutalnega nasilja (film se namreč kiti z oznako R) v obliki lomljenja kosti in prelivanja krvi. Mangold si privošči ogromno tveganj znotraj supeherojskega žanra, ki se mu povečini obrestujejo, saj Logan postreže z brutalno neizprosno akcijo, odličnimi igralskimi predstavami ter spoštljivo obravnavo naslovnega lika, ki jih v žanru superherojskih akcij močno pogrešamo. Navkljub nadpovprečno dobro izvedbi pa se film ne uspe docela izogniti nekaterim napakam, ki so najbolj izrazite v zadnji tretjini, ko zgodba nekoliko prehitro teče mimo gledalca in nekaterim potencialno ganljivim prizorom ne pusti zadihati, prav tako pa se zdi, da je zaključni spopad končan brez pričakovanega patosa. Navkljub temu napakam pa je Logan eden najboljših superherojskih filmov zadnjih let, ki v že rahlo dolgočasen žanr vnaša prepotrebno svežino in drznost.