Leto 2008 je bilo v zgodovini superherojskih filmov prelomno; Christopher Nolan je z danes moderno klasiko The Dark Knight postavil nove žanrske standarde in popolnoma spremenil pravila igre, medtem ko je Iron Man predstavljal prvo poglavje v kasneje izredno uspešnem Marvelovem superherojskem vesolju. Slednji je predstavljal tvegan eksperiment, saj koncept filmov, ki se odvijajo v združenem univerzumu, zahteva večletno načrtovanje projektov, ki lahko z danes na jutri padejo v vodo, dodatno breme pa je predstavljal glavni igralec Robert Downey Jr., ki je bil v tistem času obravnavan kot podivjano nepotistično dete, ki je zaradi zasvojenosti z drogami in hedonističnega načina življenja več časa preživel za rešetkami kot pa pred kamerami. Na srečo se je tveganje izplačalo in Iron Man je postal film, ki je na novo definiral t. i. poletni superherojski blockbuster in s tem tlakoval pot uspehu lastne franšize v nastajanju. Film sledi arogantnemu in egocentričnemu milijonarju Tonyju Starku, ki med drugim kuje dobiček s prodajo orožja, vse dokler ga ne zajame skupina teroristov in ga vzame za talca. Tony uspe pobegniti iz ujetništva, kjer sklene, da bo postal Iron Man in svoja tehnološka čudesa namenil za zaščito človeštva. Iron Man režiserja Jona Favreauja je izvrstna poletna zabava, ki skoraj brezhibno kombinira vznemirljivo akcijo, razkošne vizualne podobe, lahkoten humor in neprestano živahno dogajanje, vezno tkivo filma pa je kakopak karizmatična predstava Downeyja Jr.-ja, ki ga je znova izstrelila med igralsko elito. Prednost filma je tudi ta, da želi v prvi vrsti zabavati in se – za razliko od mnogih kasnejših superherojskih filmov – ne predaja pretencioznemu serviranju družbenih problematik ali aktivističnemu pridiganju množicam. Iron Man ima morebiti res zgodbo, polno lukenj in nesmiselnih zapletov, vendar to samo po sebi ni moteče, saj se tudi sam film ne jemlje (preveč) resno. Končni rezultat je očarljiv in vznemirljiv spektakel, ki je “rodil” Marvelovo superherojsko vesolje.
