Poljski filmar Roman Polanski je do leta 2002 za seboj pustil že nešteto filmskih klasik, toda zdi se, da je z biografsko vojno dramo The Pianist zakorakal v novo obdobje ustvarjanja in – navkljub problematični preteklosti – bil znova postavljen na svetovni filmski zemljevid. Film predstavi enako pretresljivo kot navdihujočo zgodbo poljskega pianista Wladyslawa Szpilmana (1911-2000), ki se je med letoma 1940 in 1944 skrival pred nacisti v varšavskem getu in bil podvržen številnim nečloveškim preizkušnjam, pri življenju pa ga ohranja ljubezen do glasbe oz. zvok klavirja. The Pianist še zdaleč ni prvi film, ki bi tematiziral okrutnost nacističnega režima nad judovsko populacijo na Poljskem za časa druge svetovne vojne, nedvomno pa spada med najbolj avtentične in srhljive prikaze grozot, ki so se odvijale v varšavskem getu. Film s temačno fotografijo, klavstrofobičnimi kadri in tresočo kamero na dokumentarističen način zajame Szpilmanov boj za preživetje, gledalca pa prisili k temu, da ne obrne pogleda stran od zverinskosti nacističnega režima in cene človeškega trpljenja. Tematiki primerno pa film ni zgolj zgodba o preživetju, ampak ganljiv poklon umetnosti in njeni odrešilni moči, ki je Szpilmanu pogosto predstavljala edini stik z lastno razsodnostjo. Polanski ohranja močno spoštovanje do glavnega junaka, vendar se pri tem ne zateka v melodramatičnost in prisiljeni sentimentalizem, za kar se je treba zahvaliti tudi zadržani igri fenomenalnega Adriena Brodyja, ki venomer ohranja ravnotežje med dvema skrajnostnima emocionalno zlomljenega človeka in trmoglavega umetnika. The Pianist je čudovita filmska umetnina in hkrati boleč opomin na obdobje, ki se ne bi smelo ponoviti, vendar pa se navkljub temju zdi, da nas zgodovina ni ničesar naučila.