Režiser Nicolas Winding Refn s svojim unikatnim stilom ter brezkompromisnim pripovednim tokom vedno razdeli občinstvo na občudovalce in sovražnike, na tiste, ki njegove filme razglašajo za mojstrovine in na tiste, ki v njih vidijo zgolj pretirano nasilne in vsebinsko prazne smeti. Kljub temu pa je Refnu leta 2011 uspel veliki met in pridobil na svojo stran tako stroko kot javnost s filmom Drive, hipnotičnim kriminalnim trilerjem o molčečem kaskaderskem vozniku (Ryan Gosling), ki v prostem času opravlja službo voznika pri bančnih ropih. Uspeh je bil več kot upravičen, saj v pričujočem filmu vse stoji na pravem mestu; odlična igralska zasedba, hipnotična elektronska glasba, prefinjeni minimalizem, kjer si perfektna vizualna podoba izmenjuje pripovedno moč z dialogi in dejanji glavnih junakov ter mojstrsko zmontirani prizori avtomobilskih pregonov, ki nikoli ne zapadejo v tipično hollywoodsko pretiravanje in navkljub razburljivosti vedno ostajajo zvesti strogemu realizmu. Refn nas brez večjih težav pelje skozi labirint nezapletene štorije brez odvečne melodramatičnosti in predvidljivosti, treba pa je tudi priznati, da ni boljšega režiserja, ki bi znal izkoristiti tišino in obrazno mimiko za način pripovedovanja zgodbe in občutij glavnih junakov. Drive je obvezna filmska roba za vsakega gledalca; ravno prav samosvoj in brezkompromisem, obenem pa dostopen in niti za sekundo dolgočasen. Refn pri filmskih navdušencih vedno sproža močne debate, vendar pa mu tokrat ne more nihče očitati, da ne zna posneti odličnega filma.