Četudi so mnenja o njegovih filmih večkrat deljena, je treba Gusu Van Santu priznati ogromno poguma pri odločitvi, da bo posnel film, povzet po resničnem masakru na srednji šoli Columbine 20. aprila 1999, ko sta dva dijaka hladnokrvno umorila 13 ljudi, nato pa sodila še sebi. Leta 2003, ko se je ameriška družba komaj opomogla od travm enega najbolj tragičnih dogodkov v svoji zgodovini, je Van Santov film Elephant tvegal očitke o dviganju senzacionalnosti pokola na račun umetniškega izražanja, toda na srečo do tega ni prišlo; pričujoči izdelek se namreč odpoveduje klasični dramatizaciji dogodkov in namesto tega postreže z dokumentarnim vpogledom v en “dolgočasen” dan na neimenovani srednji šoli, kjer posamezni dijaki hodijo po svojih opravkih, se povsem naključno srečujejo ter ob koncu pouka krenejo proti domu, le da se tik pred tem soočijo s tragedijo, ki bo za vedno spremenila njihova življenja. Van Sant se na zelo subtilen in poetičen način loteva občutljive problematike mračnejših plati najstniškega odraščanja (od motenj hranjenja, opravljanja, huliganstva, spoznavanja drugačnosti pa vse do sramu ob prvem poljubu), pri tem pa uporablja kamero kot neke vrste zalezovalca, ki pridno beleži vsak še tako drobcen dogodek na šoli. Ta navidezen “dolgčas” pa služi svojemu namenu, saj se z izbruhom nasilja izpostavi kot grozljiv, vendar izredno učinkovit kontrast temu, da lahko še tako miren trenutek sproži nekaj šokantnega in nepredvidljivega. Elephant je poetičen, toda obenem brutalno iskren vpogled v tematiko težavnega odraščanja in šolskega nasilja.