Film že od nekdaj velja za izrazito vizualni medij, vendar se je s pojavom zvoka moč podobe nekoliko izgubila. Navkljub temu so v zgodovini filma prisotni primeri, kjer so se ustvarjalci modro odločili, da “govorjenje” prepustijo podobam in za to ni moč najti bolj primernega kandidata kot je srhljivi kratkometražni dokumentarec Night and Fog, ki je že od izida dalje leta 1955 razumljen kot večni opomin na največjo grozoto 20. stoletja; dogajanje v nemških koncentracijskih taboriščih med 2. svetovno vojno. Režiser Alain Resnais, ki je bil zaradi občutljive tematike filma sprva zelo zadržan do snemanja dokumentarca in scenarist Jean Caryol nas v dobre pol ure ob spremljavi dramatične glasbe popeljeta v osrčje taborišč smrti. Znotraj filma se izmenjujeta dva časovna toka; barvna sedanjost postreže s posnetki zapuščenih taborišč leta 1955, ti pa so prekinjeni s črno-belimi fotografijami in video posnetki, na katerih smo gledalci priča nečloveškemu mučenju, poniževanju in pobijanju sestradanih in oslabelih zapornikov. Prihranjeno nam ni nič; v blatne jarke so zmetani celi kupi koščenih trupel, invalidi, starci ženske in otroci se goli in umazani sprehajajo po taborišču, na nekaterih zapornikih se izvajajo srhljivi eksperimenti, v krematorjih gorijo trupla itd. Night and Fog je izredno mučen in pretresljiv dokument časa, ki bi ga mnogi radi pozabili ali celo omilili, vendar podobe tega filma ne dovoljujejo, da bi prišlo do kolektivnega izbrisa na to nečloveško grozoto.