Verjetno ste že slišali za izrazi “stockholmski sindrom”, ki je oznaka za psihično stanje ugrabljene osebe, ki se čustveno naveže na svojega ugrabitelja. S to docela nepojasnjeno, a hkrati fascinantno situacijo se podrobneje ukvarja tudi eden od kandidatov za najboljši film leta in sicer psihološki triler The Berlin Syndrome. V njem spremljamo nesrečno usodo mlade avstralske turiste, ki se po naključnem flirtu s privlačnim srednješolskim učiteljem znajde ujeta v njegovem stanovanju. Kot že omenjeno, glavna junakinja tekom časa vzpostavi dvoplasten odnos s svojim ugrabiteljem, do katerega čuti prezir, gnus in hkrati sočutje in film ta konflikt (oz. odnos) predstavi na brezkompromisno realističen način in brez nepotrebnega dramatiziranja. Ob tem velja omeniti, da film ubere precej počasen ritem, ki od gledalca zahteva nekoliko potrpežljivosti, vendar pa ravno zaradi tega pridobi na surovem realizmu, situacije pa so ravno prav verjetne kot nepredvidljive, da iz glavnih junakov ne delajo totalne idiote, kot je to značilno za večino sodobnih grozljivk in trilerjev. The Berlin Syndrome zna biti na dolge proge naporen film, vendar to pomeni zgolj dejstvo, da si je zanj treba vzeti čas.

Ocena 4