Pričujoča epizoda predstavlja enega od vrhuncev nadaljevanke Twin Peaks; ne zaradi visoke kvalitete, ampak ker odgovori na dolgo zastavljeno vprašanje o tem, kdo je umoril Lauro Palmer. Šerif Truman in Cooper sta ob koncu prejšnje epizode odkrila truplo Madeline in zdaj imata na voljo 24 ur, da privedeta njenega morilca pred roko pravice. Donna se uspe dokopati do zadnjega zapisa v Laurinem skrivnem dnevniku, ki med drugim razodene, da je dekle želelo umreti, saj je bil to edini način, da se je ubranilo BOBa in njegove dominance.

Izkaže se, da je Lauro umoril njen oče Leland pod domnevnim vplivom demona BOBa, ki naj bi bival v njem že od 12. leta naprej in ga silil k mnogim brutalnim dejanjem, med drugim je več let zapored posiljeval svojo hčerko, umoril Tereso Banks (dekle, ki je bilo umorjeno eno leto nazaj v mestu Deer Meadow), Lauro in na koncu še Madeline, slednjo najverjetneje zato, ker ga je močno spominjala na pokojno hčerko. Zadnje minute Lelandovega življenja vso grozo spremenijo v nekaj ganljivega; Leland se namreč končno osvobodi BOBovega vpliva in skesan krene proti svetlobi, kjer ga čaka njegova hčerka, ki mu odpušča za vse storjene grehe. Gre za na nek način srečen konec žalostne zgodbe o družini Palmer.

Ob tem pa seveda ostaja vprašanje; kdo sploh je BOB? Ob koncu epizode sledi dialog med Cooperjem, Trumanom, forenzikom Albertom in polkovnikom Briggsom, ki vsak po svoje obrazloži, kaj naj bi BOB predstavljal. Cooper je navkljub svoji fascinacijami nad sanjami verjetno še najbolj realističen, saj pove, da identiteta pravega morilca ne bo zmanjšala grozovitosti zločina, svoje pa še doda Albert, ki preprosto meni, da BOB ne obstaja in da gre zgolj za zlo, ki biva v vseh nas. Gre za fascinantno, četudi zastrašujočo teorijo.

Zgleden zaključek razrešitve umora Laure Palmer.