The Crying Game velja za enega najbolj razvpitih filmov 90. let, ki morebiti iz današnje perspektive ne deluje tako šokantno, toda bilo je obdobje, ko se o tematikah, ki jih klasika Neila Jordana obravnava, v javnosti ni govorilo naglas. Kakšne so te tematike, je sicer nehvaležno vprašanje, saj bi z odgovorom delno razkrili enega od najbolj šokantnih preobratov v zgodovini filma. Film sicer odpira temačna poglavja irske zgodovine in predstavi bizarno zgodbo Fergusa, pripadnika irske republikanske armade, ki s somišljeniki urabi britanskega vojaka in v zameno zanj zahateva izpustitev priprtih članov IRE. Fergus se po spletu okoliščin zaplete v razmerje z vojakovim dekletom Dil, ki pa v sebi čuva temačno skrivnost. Kot že rečeno, je ravno ta skrivnost tisti usodni preobrat, ki obrne film na glavo, zato je najlažje reči zgolj naslednje; The Crying Game je upravičeno drzna filmska mojstrovina, ki se samozavestno, nonšalantno in brez odvečne sentimentalnosti loteva številnih “tabu” tem kot sta spolna identiteta in nacionalizem, ki je na Irskem z izbruhom nevidne državljanske verske vojne kakopak pustil močan pečat predvsem na civilnem prebivalstvu. Jordanov film prepriča s fokusirano režijo, odlično izrisanimi liki, kompleksnim psihološkim ozadjem in predvsem izvrstno igralsko zasedbo, kjer prepričata predvsem Stephen Rea in misteriozna Jaye Davidson kot osrednja lika Fergus in Dil. The Crying Game je film, ob katerem bi marsikdo rad pogledal stran, toda njegova močna gledljivost pripomoreta k temu, da se gledalec vanj zaljubi. Zato je pomemben filmski dokument in eden najboljših produktov sedme umetnosti 90. let.