Filmi noir se lokacijsko običajno odvijajo v velikih mestih, kjer je prostora zgolj za temo in nekaj ščepcev svetlobe; britanska klasika The Third Man pri tem ni nobena izjema, a po drugi strani poskrbi za osvežitev, saj se namesto v osrčju metropole znajdemo na ulicah temačnega in labirintsko zasnovanega Dunaja v prvih letih po koncu 2. svetovne vojne. Že po uvodnih minutah filma je razvidno, da se ta lahko pohvali s osupljivo kinematografijo, ki s poudarjeno mračnostjo, igrami svetlobe in senc in sivino mestnih ulic uspe zajeti depresivno vzdušje obdobja povojne obnove, k prepričljivi atmosferi pa prispeva tudi zvito spisan scenarij poln ciničnih dialogov in večplastnih (anti)herojev, ki so enako simpatični kot tudi zarotniški. Verjetno ni treba poudarjati, da ravno Orson Welles kot dvolični Lime ukrade šov v čisto vsakem prizoru, saj je težko najti igralca, ki bi znal biti hkrati karizmatičen, očarljiv in zloben, kot je on. Preostala igralska zasedba ni nič slabša, še posebej se z igro in lepoto izkaže italijanska igralka Alida Valli kot neke vrste usodna ženska, ki pa tokrat moškim ne predstavlja bližnjico do pogube. The Third Man je tako napet, dinamičen, zabaven in z ikonično glasbo zaznamovan film noir, ki se upravičeno ponaša z navizom enega najboljših predstavnikov svojega žanra.