Bogata kariera vplivnega filmarja Stanleyja Kubricka se je začela v začetku 50. let s serijo kratkih filmov, nakar je naredil preskok v žanr vojnega filma in filma noir. Slednjega je leta 1955 zaznamoval z obetavno kratkometražno kriminalko Killer’s Kiss, ki pa je bila zgolj generalka za njegov prvi veliki projekt; roparsko klasiko The Killing, posneto po romanu Clean Break pisatelja Lionela Whita in spisano s pomočjo tedaj enega najpopularnejših piscev “hard-boiled” detektivk Jima Thompsona. Film ima preprosto zgodbo; kriminalec Johnny Clay (Sterling Hayden) s sodelavci pripravlja enega najdrznejših in skrbno načrtovanih ropov prizorišča konjskih dirk, v katerega so med drugim vpleteni pokvarjeni policist, nevrotični blagajničar in njegova spletkarska žena. Četudi gre sprva vse po načrtih, se med skupina začnejo netiti prepiri, ki posledično pripeljejo do nepredvidljivih zapletov. Premisa Kubrickovega filma je jasna; popolni rop ne obstaja, saj človeške šibkosti kot so pohlep in ljubosumje slej ko prej uničijo temelje nečesa, kar vsaj na prvi pogled deluje brezhibno. Film s hitrim tempom, privlačno nelinearno pripovedno nitjo, visoko mero suspenza ter natančno rekonstrukcijo bančnega ropa gledalca brez težav potegne v zgodbo šokantnih preobratov in očarljivo absurdnih naključij. Navkljub omejenemu proračunu (film je bil posnet v zgolj mesecu dni z relativno neznano igralsko zasedbo) Kubrick maksimalno izkoristi ponujen potencial in dostavi napeto dirko s časom, ki hkrati izkazuje njegove osupljiv občutek za poudarjanje detajlov, ki še dodatno obogatijo zgodbo, odlična igra in za tiste čase nenavadna, vendar učinkovita struktura zgodbe pa film dvigajo krepko nad povprečje. The Killing je navkljub nekaterim omejenostim (določeni liki v zgodbi si zaslužili bolj poglobljenega razvoja) še vedno ena od klasik filma noir in več kot vzpodbuden začetek Kubrickove vplivne filmske kariere.

Da gledalec skupaj z glavnim junakom odkriva njegovo identiteto, je že desetletja star filmski trik, ki ga je najbolj spretno uveljavilo ravno klasično obdobje filma noir v 40. in 50. letih. Takšen pristop je idealen za podoživljanje zmedenosti in izgubljenosti osrednjega lika, ki ve ravno toliko kot gledalec, to pa ju skupaj spravlja ob živce in hkrati drži na robu napetosti. In če potrebujete vzoren primer filma, ki izgubo spomina izkoristi skoraj do popolnosti, je to Somewhere In The Night, ki ga je leta 1946 posnel Joseph L. Mankiewicz. Glavni junak je ameriški vojak, ki se nekega dne zbudi v vojaški bolnišnici na Havajih in nima pojma, kdo je. Edini dokaz njegove identitete je denarnica, na kateri piše, da mu je ime George Taylor in da je pred vstopom v vojsko stanoval v hotelu v Los Angelesu. Ta dokaj šibka sled ga požene skozi moreč, nasilen in temačen labirint, kjer trči ob bistveno več vprašanj kot odgovorov, ne pomaga pa niti to, da na poti do razkrinkanja lastne identitete trči ob fatalne ženske, sociopatske gangsterje, zvite policiste ter edini simbol upanja v podobi prikupne barske pevke, ki mu želi pomagati po najboljših močeh. Somewhere In The Night je film noir, ki bi lahko brez težav zaključil obdobje omenjenega žanra, saj je vse njegove karakteristike realiziral do skorajšnje popolnosti; odlične igralske predstave (še posebej Nancy Guild v vlogi šarmantne pevke, ki je vse prej kot tipičen primer noirovske fatalne ženske), živahno dogajanje, barvite lokacije (od zakajenih barov, temačnih ulic, pristanišč pa celo do psihiatrične bolnišnice), hiter tempo, nenavadno visoka doza humorja in predvsem široka galerija likov, ki ostanejo v spominu ravno zato, ker so tako očarljivo čudaški ali zoprno hudobni. Skratka; Somewhere In The Night je več kot primerna izbira za tiste, ki bi se radi seznanili s klasičnim obdobjem filma noir, pa ne veste, kje točno bi začeli. Tu boste našli vse, kar dela film noir tako privlačen.