Prišli smo na konec poti. Po mojstrsko zrežirani in s koristnimi informacijami nabiti prejšnji epizodi tretje sezone nadaljevanke Twin Peaks je David Lynch izpeljal svoj poslednji sarto mortale in gledalcem dostavil enega najbolj šokantnih epilogov v zgodovini televizije. Osemnajsta epizoda je namreč Cooperjevo potovanje v preteklost, da bi preprečil umor Laure Palmer, iz prvotnega zmagoslavja preoblikoval v nekaj bistveno drugačnega. Kot je moč pričakovati, neke jasne razlage dogajanja v obravnavani epizodi ni, zato se je znova treba prepustiti špekulaciji; na kratko bi lahko rekli, da Cooper ni uspel preprečiti Laurinega umora in da se mu je igračkanje s spreminjanjem preteklosti pošteno maščevalo; agent pristane v nekakšni alternativni resničnosti, kjer Laura Palmer ne obstaja in kar je še huje, tudi Cooper ni več takšen, kot ga poznamo. Ekstrovertirani agent s toplim smislom humor in močno karizmo je izginil; sedaj imamo pred seboj resnobnega možakarja, ki se med drugim nespametno zaplete v strelski obračun v restavraciji, njegov edini cilj pa je najti Lauro in jo pripeljati nazaj domov v Twin Peaks.
Lynch z zadnjo epizodo ne ponuja jasnih odgovorov. Pravzaprav ne ponudi nobenega odgovora. V zadnjem epizodi se namreč zdi, da je vse, kar smo spremljali do te točke, izginilo. Svet, ki smo ga spremljali v prvih treh sezonah, je zaradi Cooperjeve intervencije v preteklosti preprosto izginil. V tem svetu je Laura Palmer postala natakarica Carrie Page, ki živi v mestu Odessa. V tem svetu je hiša zakoncev Palmer v lasti popolnoma druge osebe. V tem svetu je možno, da je Cooper v resnici Richard, katerega ime je omenil Velikan v prvi epizodi nove sezone, njegova tajnica Diane pa Linda, nekakšna priležnica, ki ga po noči precej bizarnega ljubljenja pusti prepuščenega samemu sebi. Tu se poraja vprašanje; katera resničnost je “prava”? Je Richard ves ta čas zgolj sanjal, da je agent FBI Dale Cooper, ki raziskuje umor Laure Palmer v Twin Peaksu? Ali pa so Cooperja kaznovale nadnaravne sile, ker se je odločil spreminjati preteklost?
Zadnja epizoda je po svoje zelo “twin peaksovska”, saj vso svojo pozornost dvema ključnima likoma v nadaljevanki; Cooperju in Lauri Palmer. Slednja se na Cooperjevo pregovarjanje odloči oditi v Twin Peaks, da bi obiskala hišo svojih staršev, vendar tam dvojico pričaka že omenjeno neprijetno presenečenje; zakonca Palmer ne obstajata. In zadnji prizor, kjer se Cooper sprašuje, v kateremu letu se nahaja, je pospremljen s še enim usodnim preobratom; Carrie / Laura se ob pogledu na hišo Palmerjevih – ki to ni – nenadoma zdrami in zasliši glas svoje matere Sarah, nakar iz sebe izpusti grozljiv krik. To mogoče pomeni, da se je Carrie začela spominjati svoje preteklosti in da sta tako ona kot Cooper znova obsojena na potovanje med dimenzijami, izgubljena v času.
Cooperjev povratek v preteklost ni prinesel pravzaprav ničesar dobrega. Laurin umor je bil sicer preprečen, je pa zaradi tega Cooper izgubil vse; življenje agenta FBI in celotno identiteto. Po svoje je občudovanja vredno, da si je Lynch drznil enemu najbolj priljubljenih likov nadaljevanke nameniti tako žalosten konec, ki Cooperja pravzaprav znova pahne v stanje ujetosti. Prej je bil ujet v Beli Loži, zdaj pa je njegova usoda še toliko bolj tragična, saj je ujet v resničnost, kjer Dale Cooper ne obstaja. Da je finale ob premieri sprožil naval ogorčenja med oboževalci, ki niso dočakali srečnega konca za našega dobrega agenta Cooperja, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Depresiven in provokativen zaključek kultne nadaljevanke.
