Kadar se dotikam filmov iz franšize Planet of the Apes, vedno omenim, da pri njih obstaja tanka meja med tem, da ti postanejo nenamerno komični, saj smo opic na velikem plantu vajeni predvsem v vlogah dežurnih zabavljačev. A omenjeni kultni ZF film iz leta 1968 vse to obrne na glavo; skozi zgodbo o astronavtu Taylorju (Charlton Heston v še eni od svojih številnih možatih vlog), ki strmoglavi na neznani planet, poseljen z govorečimi opicami, namreč gledalec odkriva mnoge teme, ki bodo za nas večno aktualne; rasizem (ljudje v očeh opic razumljeni kot primitivna rasa), verski fanatizem (opičje starešine zanikajo evolucijo in menijo, da se človek ni nikoli razvil iz opice), orwellovsko širjenje enoumja in zatiranja svobodne misli ter človekova strast do uničevanja, predvsem samega sebe (lahko bi rekli, da je film subtilna kritika političnih napetosti v časih hladne vojne). Vse omenjene tematike bi v enem filmu znale delovati moteče, vendar jih Planet of the Apes brez težav zapakira v okusni kolaž pustolovske akcije, političnega trilerja in apokaliptične srhljivke, kar je najbolj razvidno v izredno morečem zaključnem preobratu, ob katerem se vprašamo, ali bomo ljudje tekom let uspeli ohraniti lastno vrsto ali smo na dobri poti do avtodestrukcije. Odlična igra, prepričljiva maska, vrhunska glasba in dinamično dogajanje poskrbijo, da je Planet of the Apes ena od večjih filmskih klasik 20. stoletja.

Ocena 5