Ill Manors predstavlja celovečerni prvenec britanskega rap izvajalca Bena Drewa, bolj poznanega po vzdevku Plan B. In že v uvodnih minutah je jasno, da bo urbana poetika rapa odigrala pomembno vlogo v filmu, ki nima neke začrtane zgodbe, ampak se raje posveča prikazu usod šestih posameznikov na londonskih ulicah, ki so poseljene z drogami, kriminalom, nasiljem in čustveno otopelostjo; tako med drugim spoznamo preprodajalca mamil z moralno dilemo, najstnika, ki se pridruži tolpi in se sčasoma prelevi v morilca, utrujeno prostitutko, ki skuša s prodajanjem lastnega telesa zaslužiti dovolj denarja za fiks, čustveno nestabilne narkomane, pohlepne gostilničarje in celo novopečeno mamico, ki je na begu pred preteklostjo, pri tem pa ni zmožna poskrbeti za svojega otroka. Ill Manors je surov, mračen, nasilen in predvsem boleče realističen prikaz življenja posameznikov na dnu družbene lestvice, ki so ujeti v krog popolne dehumanizacije posameznika, nasilja in okrutnih uličnih zakonov, kjer je v prvi vrsti pomemben boj za lastno preživetje. Režiser Drew se ne odmika od krute resničnosti s sentimentalizmom in enostavnimi rešitvami, ampak gledalca popelje v umazano jedro sveta, v katerem živimo in si pred njim zatiskamo oči. Še toliko bolj domiselna je uporaba rap glasbe (ki jo izvaja režiser sam) kot pripovednega sredstva, saj se s tem izpostavi tesna povezanost med življenjem na ulici in rapom, ki je v osnovi predstavljal glas šibkih in ponižanih. Da pa vse skupaj ne bi bilo preveč črno, se film zaključi z dobršno mero upanja, da bo volja posameznikov uspela pretrgati krog nasilja, v katerem so se glavni junaki znašli. Mojstrovina brez dlake na jeziku.

Ocena 5