Dobro leto po terorističnih napadih na Ameriko 11. septembra 2001, je bila ameriška družba še vedno v fazi žalovanja, zvezde domoljubja so močno žarele nad mestom New York, debate o razsežnostih terorizma in državni varnosti pa so bile prisotne na vsakem koraku. Potem pa se je kot strela iz jasnega pojavil večkrat provokativni režiser Spike Lee z mračno kriminalno dramo 25th Hour, posneto po istoimenskem romanu Davida Benioffa, ki je obudila spomin na omenjeno tragedijo in poskušal Američanom ponuditi temelje, na katerih bi lahko preboleli izgubo ideološke “nedolžnosti” in krenili dalje s svojimi življenji. Beinoffov roman, sicer izdan leta 2000, se kakopak ne ukvarja s stanjem duha v ameriški družbi po 11. septembru, vendar je tekom nastajanja filma Lee prišel na idejo, da bi skozi melanholični in brutalni portret padlemu mestu nastavil ogledalo žalujoči javnosti. A najbolj fascinantno je to, da 25th Hour otožno ozračje Amerike po usodnem septembru uporabi za izhodišče neke druge, bistveno bolj osebne zgodbe o preprodajalcu mamil Montyju (Edward Norton), ki odhaja za sedem let v zapor, poslednjo noč na svobodi pa skuša preživeti s svojima najboljšima prijatelja in dekletom Naturelle. Skozi sprva neobremenjene ure zabave, popivanja in nostalgičnega obujanja spominov se Monty ne sooča zgolj s preteklostjo, ampak negotovo strmi v lastno prihodnost, za katero niti ne ve, če obstaja. Spike Lee je v nasprotju s svojim umetniškim temparamentom tokrat presenetljivo umirjen in na eleganten način predstavi zgodbo o koncih in začetkih, o žalovanju in prebolevanju, o tistem, kar je prišlo in kar še pride. Lahko bi celo rekli, da je 25th Hour Leejev daleč najbolj melanholičen in prizemljen film, ki čustveno prizadetost celotne Amerike zreducira na zgodbo enega od mnogih prebivalcev New Yorka, ki se je prisiljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Tako kot se bo morala ameriška družba soočiti s tem, da so se teroristični napadi zgodili in da ni več poti nazaj, ampak samo še naprej.