Leta 2012 se je po spletu razširila množična kampanja Kony 2012, ki je opozarjala na grozodejstva Josepha Konyja, vodje ugandske otroške gverile, znane po množičnih pobojih civilnega prebivalstva, ropanju in posiljevanju. Danes se sicer nihče več ne spomni nanj, vendar pa so gverilske vojske, v katerih trenirajo otroke, še vedno prisotne po vsej afriški celini. Delček tega je moč videti tudi v pretresljivi vojni drami Beast of No Nation, ki prikazuje državljansko vojno v neimenovani zahodnoafriški državi skozi oči otroškega vojaka Aguja in njegovo postopno transformacijo iz prestrašenega dečka na begu pred vojno v pobesnelo in hladnokrven vojaški stroj, ki ne sprašuje, ampak zgolj strelja. Pri tem naveže nenavaden očetovski odnos s karizmatičnih komandantom enote, ki fanatično verjame v pravičnost svojega ubijalskega pohoda in si jemlje pravico do odločanja o življenji in smrti vsakogar, ki mu pride naproti. Beast of No Nation je za ogled vsej prej kot prijeten film, saj pred gledalcem brez odvečne sentimentalnosti in s toliko večjo mero avtentičnosti in grozljivega realizma prikaže strašljivo preobrazbo otroka iz nedolžnega bitja, ki je komaj začelo živeti v izurjenega in hladnokrvnega morilca, ki najprej strelja, šele nato pa govori. Film hkrati služi kot opozorilo, da vsaka oborožena revolucija pogosto nehote vodi v še hujše nasilje, pri tem pa še – kot pravi star pregovor – požre svoje otroke. Seveda film ne bi bil tako uspešen brez odlične igralske zasedbe, kjer zablesti karizmatični Idris Elba v vlogi komandanta, vendar pa je pravo odkritje Abraham Attah kot deček Agu, do katerega čutimo enako mero sočutja kot tudi strahu. Žalosten, napet in ob koncu vendarle rahlo optimističen portret pozabljene celine in njenih frustracij.